Ivo Mojzer: deček z ulice še vedno poje

Nekateri pevci, in seveda pevke, ostajajo vedno mladi, če ne drugače, pa v srcu. Ivu Mojzerju uspeva, da ostaja mladenič tako po telesu kot po duši, V srcu večno mlad pa je naslovil najnovejši dvojni album petnajstih pesmi ob štiridesetletnici delovanja, od katerih sta dve posvečeni njegovim umrlim staršem.

Obdržati se na popevkarski sceni štirideset let, nikakor ni lahko in že samo po sebi lahko odraža pevske kvalitete. Ko je bil še »deček z ulice« (to je ena njegovih najbolj znanih pesmi, plošča s tem naslovom je najprej izšla leta 1975, potem kot CD še 2001) je tako že daleč, še dlje od njegove prve plošče Polnočni kavboj (leta 1973) in druge (Cifra mož, leta 1974), a med prvimi in doslej zadnjo se jih je zvrstilo še kar nekaj (Ko si davi se zbudila, 1977, Ti si rekla sonce, 1978, Ezl ek, 1982), pa LP (Prišla si kot nasmeh, 1977, Pesem za vse, 1979, Ženska je vino, 1982), ob okroglih obletnicah pa je dodal še kakšen jubilejni CD (ob dvajset- in tridesetletnici petja, Evergreen, 2006, Nov dih moči, 2007, Moje najlepše, 2009 …). Sodeloval je z večino najvidnejših glasbenih mojstrov (Jure Robežnik, Jože Privšek, Mojmir Sepe, Dečo Žgur), besedila zanj pa so pisali Elza Budau, Svetlana Makarovič, Dušan Velkavrh in tudi Frane Milčinski Ježek, a zdi se, da je njegova popevkarska kvaliteta prav v tem, da je avtor številnih besedil sam, da imajo njegove popevke tako tudi besedila in ne le »refrene«. To odlikuje tudi album V srcu večno mlad, katerega naslovna pesem je nastala v sodelovanju z Adijem Smolarjem.

Toda Mojzer je bil prvotno inštrumentalist, harmonikar, fagotist, predvsem pa bobnar pri ansamblih Biseri, Kameleoni, Indeksi ter Pepel in kri, s katero je leta 1975 s pesmijo Dan ljubezni v Stockholmu na evrovizijskem festivalu zastopali Jugoslavijo. Veliko je deloval v tujini, zlasti Nemčiji, kjer je dolgo tudi živel in se še sedaj vrača.