Tiskane izdaje
Zorzi Trombetta da Modon. Razen posvečenim ni bil znan, dokler niso člani ansambla Les haulz et les bas v londonski Britanski knjižnici prelistali rokopisa Cotton Titus A26. Rokopis z začetka 15. stoletja se je pokazal za najpopolnejše poročilo o življenju in početju beneških trobilcev ter takratni glasbi in glasbilih. Zorzi je vanj zapisal in narisal še nekaj o ladjah in morjeplovbi.
Paša za oči in ušesa
Ansambel Les haulz et les bas je v sredo izvedel razmeroma malo skladb, ki so zapisane v tej beležnici. V prvem delu koncerta so najprej zaigrali skladbo Puisque m'amour Johna Dunstapla (1390–1453). To je ena najpogosteje prirejevanih skladb, ki ima samo v Zorzijevi beležnici pet različic. Sledilo je nekaj skladb anonimnih in znanih avtorjev tega obdobja, pri katerih je občinstvo posebno navdušila paša za oči in ušesa, ki jo je priredil ansambel: trobilec na dva metra dolgo srednjeveško busino je ob glasnem igranju skoraj ostinatnega basa slovesno stopal iz zatemnjenega ozadja dvorane proti odru, kjer so igrali ostali glasbeniki. Videno in slišano je bilo zares očarljivo, pravi šov, kar je razvneto občinstvo nagradilo z bogatim aplavzom in za zadržane Slovence na tovrstnih koncertih sicer redkimi vzkliki priznanja. Ob napovedi skladb anonimnih avtorjev je vodja ansambla, Ian Harrison, povedal, da je Zorzi kot beneški ladijski trobentač plul po Jadranu in skozi Gibraltar do Velike Britanije, zato je morda pri marsikateri skladbi čutiti geografski izvor ali vsaj vplive.
V drugem delu koncerta so sledile skladbe znanih avtorjev, ki jih je Zorzi prirejal spreminjajoči se zasedbi doževih pihalcev in trobilcev – glasove je dodajal ali odvzemal, kar ni bilo nobeno skrunjenje avtorskega dela. Koncert je minil v tolikšnem zadovoljstvu, da so vidno izčrpani glasbeniki porabili vse tri bleščave dodatke, ki so jih imeli pripravljene – enega so izvedli celo v čisto posrečeni džezovski maniri. Posebna opomba za mladino, ki nima smisla za »resno« glasbo: občasno je bilo glasno kot v disku, energija in ritem pa celo izrazitejša. Prav lahko bi se divje plesalo, kot se je že nekoč.
In kdo je bil Zorzi?
Ian Harrison je objavil obširen uvod v koncert, že kar esej. Še mnogo obširnejši zapis o beležnici in njenem obdobju je tisti od Rodolfa Baroncinija, ki ga najdete v glasilu Historic Brass Society iz leta 2004.
Naziv beležnica beneškega trobentača Zorzija ni ravno natančen. Gre za nekakšno pesmarico, v katero je neznani pisec – morda v dvajsetih letih 15. stoletja – zapisal besedilo in note štirih anonimnih pesmi ter zarisal nekaj strani notnega črtovja. In odnehal. A je beležnico dobil v roke drugi glasbenik, ki je na prazni strani dodal glasova tenor in kontratenor skladbi Johna Dunstapla. Sledila sta še najmanj dva zapisovalca, preden je knjiga prišla v roke Zorziju Trombetti, ki se je podpisal tudi latinsko »Gehorgius tubizine« ter dopisal letnico 1444. Tudi on je znanim in neznanim pesmim dodal nekaj glasov in to celo opremil z opombami kot »zveni napačno s tenorjem«.
Zorzi je bil rojen okrog leta 1420 in umrl leta 1495 ali še kasneje. Rojen je bil v Modonu, beneškem kolonialnem pristanišču v Grčiji (danes Metoni). Najprej je služil na beneških galejah kot trobentač in celo vinski trgovec, kar je vestno zapisoval v tisto beležnico. Beremo, od koga in kolikšno plačilo je prejel, s kom ga je delil. Beremo zapise o konstrukciji in modernizaciji galej, najdemo drobne risbe glasbil, še posebno prvo risbo takrat razvijajoče se pozavne. Leta 1449 je v Kotorju za igranje na poroki zaslužil dukat, ki ga je razdelil z nekim Augustinom.
Tipični ansambel tistega časa je bila glasna alta capella, ki so jo sestavljali trobente, bombarde, šalmaji in seveda kakšno tolkalo. Notni zapis se je tedaj šele razvijal, ohranjene imamo večinoma tenorje, druge glasove so dodajali po potrebi ali pa jih je inštrumentalist celo improviziral.
Življenje ladijskega glasbenika ni bilo lahko, razmere so privedle do tega, da je beneški senat leta 1458 sprejel odločbo, ki naj bi to uredila. Saj imajo vendar druga mesta in plemiči na voljo odlične glasbenike in jim nudijo dobro službo. Zdaj morajo dobiti tudi Benetke takšno mestno godbo, pravzaprav doževe piskače – Pifari del Doge. Sestavili so seznam primernih glasbenikov, ki so služili na galejah, in med petimi izbranimi je bil tudi Zorzi Trombetta. Tako so Benetke celo prehitele druga italijanska mesta, saj so imele najmanj enega glasbenika več, kot je bilo v navadi.
Cela družina pozavn
To je zahtevalo prirejanje skladb, ki niso bile zasnovane za tolikšno zasedbo. Leta 1494 so ansambel še povečali in poleg še vedno aktivnega Zorzija sta v njem igrala njegova sinova Alvise in Jeronimo – ta dva sta privzela priimek Trombon, ne več Trombetta. Kasneje je Zorzija zamenjal še sin Bortholamio. Posebno nadarjen in nekakšen vodja doževih piskačev je bil Alvise. Kar so kasneje dosegali beneški glasbeniki, je v veliki meri temeljilo na opisanem dogajanju.
Beseda o glasbilu, ki se je razvijalo v Zorzijevem času in dominiralo tudi med koncertom. Pozavna ali trombon. Po mnenju nekaterih je prvotna oblika busina ali naravna trobenta in bi jo mogli prevzeti od Saracenov. Rimljani so poznali sorodno, a v krog zvito buccino. Z busino je mogoče zaigrati le omejeno število tonov, zato so ji v 15. stoletju dodali premični del cevi, ki je omogočal igranje vseh tonov in večji frekvenčni razpon, ki ga sčasoma izpopolni cela družina pozavn.
Naziv pozavna prihaja iz nemščine in je očitno nemarno izgovorjena busina ... Pozavna je med redkimi inštrumenti, ki zmorejo zaigrati popolnoma zvezen glissando. V 19. stoletju so skušali izpopolniti pozavno z ventili, a se je pozavna na poteg obdržala do danes in se – znova – uveljavila v zabavni glasbi.
Staroveško razpoloženje
Ansambel Les haulz et les bas je nastal leta 1993 in ima mednarodno sestavo, ki niti ni stalna. So vrhunski glasbeniki in se ukvarjajo s srednjeveško in renesančno glasbo. Igrajo na replike starih inštrumentov. Študiozno sestavljajo repertoar iz zapisov o starih mestnih in dvornih ansamblih. Prejemajo pomembne nagrade in priznanja, sodelujejo s specialisti za historični ples, nastopajo na festivalih in predavajo na britanskih, nizozemskih in švicarskih glasbenih akademijah. Ni odveč omeniti, da sta k odličnemu in zabavnemu koncertu pripomogli tudi akustično primerna dvorana radovljiške graščine in celotna radovljiška, staroveška »štimunga«. Radovljica seveda ni Ljubljana, zato se dobro obnese poseben festivalski avtobus, ki pobira poslušalce od Ljubljane naprej in pride v Radovljico čisto poln ter se po koncertu kajpak vrne. Festival še lahko ujamete za rep.
