Tiskane izdaje
V Cerknem so se že od začetka izogibali kategorizacijam, si prizadevali za transžanrskost in se vzpostavili kot opozicija sorodnim bolj etabliranim manifestacijam. Ali preprosto, trudili so se pred svoje občinstvo pripeljati ustvarjalno glasbo, ki je neredko presegala besedico jazz v imenu festivala.
Ko smo pred leti očeta Jazz Cerkna, pokojnega Boštjana Cveka vprašali, ali so kdaj razmišljali o spremembi imena, je le odvrnil »za nas je 'jazz', sploh free jazz, simbol vsakovrstne osvobojenosti. Cerkno je osvobojeno območje in tak je tudi festival!« Kogar je konec maja kdaj zaneslo v Cerkno, je to nedvomno začutil. Širok spekter zvokov in emocij, ki se zlivajo z odra na človeka, ujetega v tesno idrijsko sotesko, pusti močan vtis.
In to že brez gozdnega selfnessa – turistične novotarije, ki jo kot spremljevalni program k festivalu ponujajo letos pod sloganom »Gre za drugačno vrsto velnesa, ki izhaja iz posameznikove zavestne odločitve o skrbi za svoje dobro počutje in zdravje ... Preživite svoj oddih ob ritmih jazz glasbe ter si napolnite baterije na nepozabnem doživetju v osrčju cerkljanskih gozdov.«
V dvajsetih letih se je na odrih zvrstilo veliko domačih in tujih pomembnih glasbenikov. Tako je Milko Lazar igral s svojim Štefbet Rifijem, Zlatko Kaučič bobnal v različnih konstalacijah, Samo Šalamon predstavljal svojo glasbeno hiperprodukcijo, nastopali so big bendi in veliki zbori, kot je Perpetuum Jazzile.
Nekatere je prej omenjeno vzdušje usodno povezalo s festivalom in domačini in so se na svojo željo večkrat vrnili, med njimi tudi kitarist Eugene Chadbourne pa saksofonist Ken Vandermark, ki se bo na tokratni zadnji dan jubilejnega festivala skupaj s trobentačem Natom Wooleyjem pridružil nizozemski skupini The Ex. Zanimivo bo slišati improvizatorja na trobenti Wooleyja v zasedbi s punkovskim nabojem in mesec dni kasneje na ljubljanskem jazz festivalu v nekoliko intimnejšem triu s kitaristom Joem Morrisom in pihalcem Evanom Parkerjem.
Med obema festivaloma, ki sta se energijsko pa tudi vsebinsko posebej v zadnjih letih napajala drug od drugega, je vsaj še ena vzporednica – oba se bosta začela z hommageem Franku Zappi. Pri njem navdih najde tako slovenski Big Band Gverillaz, ki bodo danes zvečer odprli trodnevni glasbeni jubilej v Cerknem, kot belgijska razširjena zasedba Flat Earth Society, ki 1. julija odpirajo Jazz festival Ljubljana.
Bolj kot je Jazz Cerkno lezel pod kožo domači javnosti, bolj se je kot festival z izbranim programom uveljavljal tudi v mednarodni glasbeni skupnosti. Danes najbolj znane jazz revije na svetu Jazz Cerkno uvrščajo med svoj ozki izbor evropskih festivalov, ki jih ne gre zamuditi.
To je bil od nekdaj velik podvig za mali kraj. Majhna ekipa srčnih ljudi, dober okus za glasbo, organizacijske sposobnosti in spodbudno okolje – to je v jedru vse, kar potrebuješ za dober festival. Entuziazem je večkrat reševal tudi finančne prepreke. Od Boštjana Cveka, ki se je letos januarja za vedno poslovil ravno na predvečer prireditve, ki jo je organiziral v Kinu Šiška pod naslovom Cvek raku, se je entuziazem razširil na mlajšega kolega Simona Kendo, ki je prevzel vodenje Jazza Cerkno.
Letošnja bera znanih imen je zadnja, ki jo je ročno odbral Cvek. Med njimi so slavni kitarist Marc Ribot pa japonski saksofonist Akira Sakata, ki bo nastopil kot solist in v triu. Že danes pa si po energičnih GveriLLaz in liričnem Igorju Matkoviću, ki v svoji zasedbi gosti poljskega pianista Marcina Wasilewskega, lahko obetamo nadvse zanimiv dvojni pianistični koncert Japonke Aki Takase in Nemca Alexandra von Schlippenbacha.
Miha Zadnikar, kulturni aktivist
Jazz Cerkno se je leta in leta kalil iz entuziazma treh lokalnih fantov, ki so zastavili svoje imetje, zdravje, tvegali zelo veliko, privabili k podpori izbrano jazzovsko skupnost in se pred kakim desetletjem − oziroma desetletje po prvih korakih − že umestili med najboljše. Ne največje, pač pa najkakovostnejše, zelo posebne. Premišljeno odbrane godbe, ozračje, ravno pravšnje število občinstva, dnevni dodatki, nočno življenje, delavnice, narava, prehrana, gostoljubje ...
Na sceni, kjer se gojijo improvizirane godbe, free jazz, novi jazz, premiki meja ... imamo zelo radi »navadnost«. Bolj ko je festival »navaden«, lepše je, več je prostora v glavi, več veselja do poslušanja, do življenja. Seveda pa je za dosego te »navadnosti« treba zelo zelo veliko tuhtanja, srca, garanja, odprtosti. Navsezadnje se bo konec tedna v Cerknem spet tri dni in tri noči dozdevalo, kot da vse teče samo od sebe, kar pa seveda še zdaleč ni res. Ravno s tako občutljivimi rečmi je vsakič znova precej dela.
Bratko Bibič, harmonikar
Za dve harmoniki, ki sta mi konec 90. let zasedli preveč premajhnega podnajemniškega »domovanja«, je kljub z njima povezanimi spomini napočil čas slovesa. Prva, rdeča-belo-črna hohnerica, na katero sem igral v prvi zasedbi skupine Begnagrad v 70. letih, je končala svojo pot s Teatrom Gromka neznano kje, verjetno je padla s trabakule v dalmatinsko morje. Druga, črno-bela Excelsiorka, na katero sem igral v drugi zasedbi skupine na začetku 80. let, pa je po enem od ponočnjaških razdiranj z Boštjanom po koncertu Defonije na Metelkovi našla svoje spokojno mesto v Cerknem.
Kot nekakšno nemo pričevanje o mojem prvem (solo) nastopu na še porajajočem se festivalu (4. Jazz v Cerknem, 1999) v kotu bara Pr' Gabrijelu, katerega odprtje leta 1995 se je časovno ujela z odkritjem piščali iz medvedove kosti v globinah sosednjih Divjih bab, ki je potem od šotora Pri Želincu (2000) potreboval še tri leta hoda do šotora na »starem placu«, ko smo v njem nastopili z The Madleys (2003), medtem ko so Ančkini kalamari (brez prisluhov žlindrastega rocka) že korakali v legendo. V tistem barskem kotu jo bo verjetno še vedno mogoče opaziti, četudi bo cerkljanski festival za svojo maskoto vzel piščal, na katero so neandertalci džezali veliko prej, preden si je nekdo izmislil »oj, ta vojaški boben« v slovenskem kraljestvu Norcev.
Ken Vandermark, saksofonist
Cerkno je prelepo. V geografskem smislu, s hribi in naravo, je popolno nasprotje okolja, kjer sicer živim - Chicaga. Kar se tiče glasbenega dela, pa so Boštjan (Cvek) in njegova ekipa, tiste vrste ljudje, ki res ljubijo glasbo. In take gostitelje in organizatorje najbolj spoštujem.
Na festivalih je vedno pomembno kakšno vzdušje se vzpostavi med glasbeniki, občinstvom, novinarji, zastopniki založb in predstavniki drugih festivalov ... V Cerknem je jasno, da ljudje spoštujejo glasbenike in cenijo glasbo. Četudi ti tega ne povedo neposredno, se to čuti na vsakem koraku.
