Jazzahead: V Labirintih želja in priložnosti

V Bremnu na največjem jazzovskem sejmu v Evropi se je predstavljala tudi Slovenija.

Objavljeno
03. maj 2017 18.13
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Pred velikim razstaviščem v nemškem Bremnu so zadnje dni aprila spet vihrali zeleni prapori z napisom Jazzahead. Poleg njih pa so se vile še finske zastave. Na največji tržnici za jazzovsko glasbo v Evropi je bil namreč letos, na 12. ediciji dogodka, v fokusu finski jazz. Po treh letih smo se na svoji stojnici spet predstavljali tudi Slovenci.

Vrvež v prostorni, svetli hali, razdeljeni na majhne in malo večje kubikle, se je začenjal ob 9. uri in ni pojenjal do 20. ure zvečer. Okoli barvitih stojnic, polepljenih s plakati, s katerih so gledale bodoče glasbene zvezde, so se motali glasbeni biznismani, ki so na sejem prišli sklepat posle. Na zakuskah so nazdravljali zdaj nemškemu jazzu, zdaj francoskemu, avstrijskemu, britanskemu in skandinavskemu. Nekaj, kar je bilo še pred leti videti kot jazzovski shod EU5, kjer vse niti v rokah sicer tradicionalno afroameriške glasbe držijo sivolasi belci, je letos dobilo nekoliko širši zamah. Jazzahead je letos obiskalo 3,169 udeležencev iz 60 držav, na sejmu se je predstavljalo 1,356 podjetij, povezanih z glasbo, koncertom pa je prisluhnilo preko 17 tisoč udeležencev. Ne le, da so svoje stojnice dobili Američani, Kanadčani, Rusi in celo Indonezijci, ampak je med njimi na uglednem mestu stala tudi tista z napisom Centralna Evropa.

Skupna hišica

Pod to geografsko oznako, ki doslej na Jazzaheadu ni bila posebej zastopana, se je znašla zanimiva mešanica držav in institucij. Slovenski glasbenoinformativni center (SIGIC), Jazz festival Ljubljana in Jazz Cerkno so se predstavljali ob slovaškem jazzovskem prizorišču Na'Conxypan, madžarskem klubu in založbi BMC, srbskem festivalu Nišville in Jazz festu Sarajevo. »Všeč mi je, da se je Bosna znašla v Srednji Evropi. Morda kdo manjka, morda je kdo preveč, a vsaka vrsta kolektivnega predstavljanja je dobra, ne glede na to ali nekdo zastopa festival, klub, je promotor ali glasbenik,« je bil prepričan Edin Zubčević, vodja Jazz festa Sarajevo. »Doslej smo na festivalu delovali gverilsko, vsak je operiral po svoje, zdaj pa imamo skupno »hišico«, v katero lahko vabimo goste, tu organiziramo sestanke, kar nam daje boljšo pogajalsko pozicijo. To je velika prednost.« Z Zubčevićem se je strinjal tudi madžarski kolega György Wallner. »Ta regija je bila prej precej nevidna za jazzovsko skupnost. Če se predstavljamo na skupnem štantu, je več možnosti, da nas opazijo. Smo države z manjšo jazzovsko sceno, zato niti ne bi imelo smisla, da se predstavljamo vsak zase,« je povedal Wallner, ki so ga na Jazzaheadu zanimali predvsem glasbeniki, ki bi jih lahko angažiral v svojem klubu.

Ker mreženje poteka v obe smeri, so letos z nami lažje v stik stopili tudi tisti, ki se želijo predstaviti v Ljubljani ali Cerknem. Za prvikrat je bila stojnica odlično obiskana, je ocenil Peter Baroš iz Sigica. »Med obiskovalci so prevladovali glasbeniki in njihovi agenti, ki so poizvedovali po slovenskih festivalih in koncertnih lokacijah. Drugi tip obiskovalcev so bili distributerji plošč, uredniki in publicisti ter tisti glasbeni agenti, ki jih zanimajo nova imena.« Tem so domače glasbenike predstavili preko Sigiceve dvojne kompilacije Jazz Slovenia in poudarili, da gre večinoma za mlajšo generacijo raznolikega jazzovskega izraza, ki je študirala v tujini in si ustvarila mnogo izkušenj na mednarodnih odrih.

Simon Kenda je predstavljal Jazz Cerkno in utrjeval stike s tujimi novinarji, agenti in glasbeniki, veliko pa so ga spraševali tudi po slovenskih glasbenikih. »Konkretno sem lahko govoril bolj o teh, ki so v aktualnem programu festivala, ampak pokazala se je potreba po tem, da bi posamezne glasbenike nekdo na takem sejmu bolj načrtno promoviral.«

Bolj in manj naklonjeni jazzu

V svoj kotiček so se ad hoc zbrani srednjeevropejci zaenkrat vselili precej sramežljivo in pustili bele stene, a idejo, ki je pršla s strani organizatorjev sejma, so pozdravili. »V bodoče želimo prostor nadgraditi z močnejšo celostno podobo po vzoru drugih razstavljalcev, organizirati sprejeme za delegate ... Vse to nas vodi tudi k predhodnemu povezovanju s preostalimi udeleženci stojnice, kar ima seveda spet svoje prednosti,« je povedal Baroš.

Kaj posamezna država odnese od takega sejma, je odvisno od nje same, je bil jasen umetniški direktor Jazzaheada Ulrich Beckerhoff. »Jazzahead udeležencem ne nudi finančne pomoči, nudi jim platformo za mreženje. Kako resno se tega lotijo, pa je odvisno tudi od kulturno-politične klime v teh državah, ki mora biti naklonjena jazzu.«

Letos je bila očitno svojemu jazzu najbolj naklonjena Finska, ki ob stoti obletnici neodvisnosti ni pozabila na svojo kulturo. Promocija, ki ni potekala le preko sluha, ampak tudi okusa, saj so v kulinaričnem vrtu stregli finske hamburgerje, finsko ulično hrano in gin tonik, je v četrtek kulminirala z devetimi nastopi finskih bendov, na katerih se je trlo obiskovalcev. Vložek se bo kmalu obrestoval in vpliv Jazzaheada bomo gotovo lahko opazovali na festivalih po svetu prihodnje leto, ko bodo tekmovali, kdo bo prej postavil Finsko v fokus.

Peter Baroš, nekdanji uslužbenec ministrstva za kulturo, se strinja, da ima v predstavljanju na takem sejmu, država pomembno vlogo. »Ona je tista, ki se mora odločiti ali bo kulturo zamejila zgolj na sfero t. i. javnega interesa neprofitne dejavnosti ali pa bo končno prepoznala, da je glasba tista kulturna industrija, ki lahko državi na dolgi rok veliko vrne.« Nemci ne pozabijo omeniti, da za svoje glasbenike (kot tudi nekatere skandinavske države) skrbijo s subvencijami za potne stroške, za katere lahko zaprosijo, če so povabljeni na festival v drugo državo. Ker imajo festivali z njimi manj stroškov, je večja verjetnost, da bodo skupino angažirali (upamo, tudi zaradi njenega umetniškega presežka). V konferenčnem delu Jazzaheada je potekal simpozij o jazzu in improvizaciji za otroke. Na jazz koncert so povabili petsto otrok starih od 3 do 10 let. »To je občinstvo danes in je občinstvo prihodnosti«, se je izrazil Ulrich Beckerhoff in povedal, da gre za model sistematičnega razvijanja glasbene scene po norveškem vzoru, ki na dolgi rok zagotovlja bodočo publiko, nove generacije glasbenikov in službo za študente, ki v Nemčiji lahko jazz študirajo na kar 18 univerzah.

Nastop kot investicija

Čeprav komu v vehementnem poslovnem vzdušju morda to uide iz vida, pa je bistvo povezovanja v Bremnu še vedno glasba in srce sejma predstavljajo popoldanski koncerti, ki si v treh velikih dvoranah sledijo od tretje ure naprej. Tu se predstavljajo izbranci (približno petdeset), ki jih med več kot petsto prijavami izbere posebna komisija. Letos Slovenci nismo imeli svojega predstavnika, je pa slovenske barve v zasedbi obetavne francoske bariton-saksofonistke Celine Bonacina zastopal naš pianist Marko Črnčec.

Showcase program sicer že nekaj let buri duhove, saj glasbeniki, ki se predstavijo v Bremnu, za svoj nastop niso plačani in sami krijejo svoje stroške. Redke za predstavitev podprejo matične institucije. A angleškega saksofonista Duncana Eaglesa to ni ustavilo, da ne bi v Bremen prišel že tretje leto, tokrat nastopat s svojo zasedbo. »Precej težko je prodreti v drugo državo, zato je pomembno, da imaš dobro strategijo. Albume smo že pred sejmom poslali vsem pomembnim promotorjem in novinarjem, ter jih povabili na naš nastop. Zdaj upamo na najboljši izkupiček,« je povedal Eagles, ki je iz Anglije do Bremna organiziral turnejo, da je lahko pokril stroške neplačanega nastopa.

»Nikoli ne veš ali bo cd, ki ga nekomu daš, končal v predvajalniku ali v smeteh. Zelo težko je priti do pravih ljudi. Čeprav so vsi tukaj zato, da sklenejo posel, je veliko več takih, ki prodajajo, kot takih, ki kupujejo,« je povedal madžarski kitarist Bálint Gyémánt, ki je na Jazzaheadu pred leti že nastopil s pevko Veroniko Harcsa. »Jazzahead je največji jazzovski dogodek v Evropi in za tem imenom stoji kvalitetna glasba. Zato nastop na Jazzaheadu pomeni dobro referenco in priča o kvaliteti tvojega dela. Čeprav naši potni in nastanitveni stroški niso kriti, niti ne dobimo plačanega koncerta, gre za investicijo. Na tak način sva na Jazzaheadu spoznala veliko ljudi in dobila veliko angažmajev,« je dodala madžarska pevka, preden sta se izgubila nazaj v labirint želja in priložnosti.