Joan Baez: Ali sem videla Dylana in Jobsa gola? Mislite hkrati?

Iz Vikenda: V telefonskem pogovoru dobite občutek, kot da bi po dolgem času govorili z dobro prijateljico.

Objavljeno
25. september 2014 19.26
Robi Loboda, Vikend
Robi Loboda, Vikend

Ikona folk glasbe, protivojnega protestništva in boja za človekove pravice Joan Baez se 13. oktobra po sedmih letih vrača v Ljubljano (in vse kaže, da bo Cankarjev dom razprodan!).

Človek bi od tako angažirane osebe pričakoval zadrgnjeno držo in sogovornico, ki bo poudarjala svoja prepričanja, v telefonskem pogovoru pa je to takoj demantirala z duhovitostjo, stalnim smehom in popolno sproščenostjo. Kot da bi po dolgem času govorili z dobro prijateljico.

Zadnjo ploščo Day After Tomorrow ste izdali leta 2008 in bili za njo tudi nominirani za grammyja. Kdaj bo naslednja?

Ploščo posnamem, ko najdem dovolj zanimivega gradiva in pravega producenta, ki mu jo lahko uspe narediti vsaj tako dobro, kot so tiste iz preteklosti. Na silo pa me sploh ne zanima snemati. Pravzaprav sem pred tremi leti prenehala peti in nastopati, ker mi je postalo naporno. Imela sem tudi težave z glasom. Zdravnik mi je rekel, da ni nič narobe, da gre pač za 71-letne glasilke. Toda meni ta glas ni bil všeč. Predlagal mi je terapevtko za glas in z njo so se začeli dogajati čudeži (smeh). Vračal se mi je glas in v petju sem spet začutila veselje. S tem glasom moram živeti, pa če mi je prav ali ne (smeh)!

Tolkalec v skupini je vaš sin Gabriel Harris. Bil je rojen v glasbeni svet. Je imel kakšno drugo možnost kot glasbo?

Vedno pravim, da če bi imela tri sinove, bi bil eden matematik, drug glasbenik, tretji pa bi bil verjetno v vojski (smeh)! Gabe pa ni le moj sin. Je predvsem izredno dober prijatelj. Starši morajo delati na odnosih z otrokom. Midva sva morala ta odnos zgraditi, kajti v času, ko je odraščal, sem bila zelo veliko zdoma.

Kako izberete pesmi za koncert? Nekaterih zimzelenih pesmi, kot je We Shall Overcome, ne izvajate pogosto.

Povsem jasno mi je, kaj želijo ljudje slišati. Moja naloga pa je izbrati pesmi, ki so zanje nove, in jih odigrati tako, da ob njih uživajo. Nato so tu tiste, za katere so slišali, in seveda one, na katere so čakali. Te porazdelim po nastopu, da vse ne postane ena gmota nostalgije. Gre za občutljivo opravilo, a moj moto je svežina. We Shall Overcome na koncertih res redko izvajam, ker ima pomembno sporočilo, ki lahko hitro zvodeni, izvajam pa jo na kakšnih shodih. Bilo je tudi obdobje, ko je nisem mogla peti zaradi glasu. Zdaj jo spet lahko in bralcem povejte, da jo bom morda v Ljubljani izvedla, da bodo srečni (smeh). Na koncertih večinoma izvajam priredbe, saj že več kot dvajset let nisem napisala pesmi.

Zato pa zadnja leta ustvarjate s čopičem.

Ko sem prenehala peti, sem se vrgla v slikanje. Slike so se tudi dobro prodajale, tako da jih trenutno ne prodajam, saj povpraševanja ne dohajam. Moram pa jih tudi podariti sorodnikom (smeh). Nekoč pa sem jih imela toliko naloženih, da jih nisem imela več kam dati (smeh). Tudi dimenzije sem morala omejiti, saj je bilo za mnoge slike težko najti prostor na stenah. Mnogi sprašujejo, kje najdem čas za vse to. Ne iščem časa, ampak si ga ustvarim ...

Videti je, kot da ste vedno tam, kjer se zgodi nekaj zgodovinskega. Bili ste na shodu, ko je imel Martin Luther King svoj znameniti govor »I have a dream«, bili ste v Vietnamu, ko so ga bombardirali …

(smeh) Zato imam zdaj sina vedno ob sebi, saj sva bila takrat bolj malo skupaj. Ko so bili ob dnevu zahvalnosti vsi doma ob hrani, je Gabe lahko rekel le, da njegova mama takrat prepeva v zaporu skupaj z B. B. Kingom, ob božični večerji med odpiranjem daril pa da mama sedi pod bombami v Hanoju (smeh). Zanj je bilo kar bizarno življenje, zame pa je bil to blagoslov. Imam namreč dva talenta. Eden je moj glas, drug pa, da ga lahko uporabim tako, kot ga. Zato to zame niso bila žrtvovanja, ampak to enostavno počnem.

Prijateljevali ste z Vaclavom Havlom, a so se pozneje Rolling Stones hvalili, kakšni prijatelji so z njim. Že zelo zgodaj med obleganjem ste bili v Sarajevu, a se je pozneje Bono hvalil z obiskom Sarajeva. Kot da vam bolj znani zvezdniki kradejo sporočilo.

Kako smešni so nekateri. Menim, da je pomembno, da imaš voljo, da se tragičnim situacijam pridružiš, ko je velika stopnja tveganja. Ko sem šla v Sarajevo, sem vedela, v kaj se spuščam. Mnogi pa tega ne počnejo. Raje o tem napišejo kakšno pesem, ali pa se pojavijo, ko je vsega že zdavnaj konec. Pa s tem vseeno pritegnejo novinarje. Podobno je tudi z razliko med mano in Bobom Dylanom, o katerem me mnogi tako radi sprašujejo. Jaz sem odprta o sebi, zato za novinarje nisem toliko zanimiva, Dylan pa novinarjem ne pove ničesar. Za nikogar ga nič ne briga. On je misterij, mit, zato ga oblegajo.

Vi ste vse življenje ostali protestnica, Dylan pa je protestništvo hitro opustil.

Njega to res ni preveč zanimalo. V tistem obdobju sem bila jezna na svet okoli sebe. Hotela sem imeti pod nadzorom vse na svetu. Bob je bil pametnejši in je protestniško držo opustil (smeh). Bolj ga je zanimala glasba in dal nam je najboljšo, kar je imamo.

Ali se z Dylanom še kdaj slišita, sta v stiku?

Ne. Pravzaprav nihče nikoli ni bil zares v stiku z Bobom (smeh)!

Kako pa sta se skupaj našla protestniška glasbenica in računalniški genij Steve Jobs? Kako deluje tak par?

Najina zveza je bila zame izjemno zanimiva. Steve bi rekel, ustvaril bom Bachovo fugo na računalniku, ki bo mnogo boljša od katere koli izvedbe izpod človeških rok (par sta bila v začetku osemdesetih let, op. p). Lahko si predstavljate mojo reakcijo. In sva se ves večer pogovarjala o tem. Lahko rečem, da sva se veliko pogovarjala o glasbi, pogojno (smeh). Povedala bom še eno anekdoto, ki jo povem zelo redko. Nekoč me je avstralska novinarka vprašala: »Moje zadnje vprašanje je, ali se zavedate, da ste edina ženska na svetu, ki je videla tako Boba Dylana kot Steva Jobsa gola?« Pa sem odgovorila: »Mislite hkrati?« (smeh) Le utihnila je in končali sva intervju.

Zdaj so težave v Ukrajini, standardno na Bližnjem vzhodu. Še spremljate politično dogajanje po svetu?

Že dolgo nisem bila na kakšnem območju z visokim tveganjem. Če bo prišel pravi poziv, bom premislila in morda tudi šla. Zadnje čase sem tudi skrbela za mamo, ki je lani umrla pri sto letih starosti. Ona je bila tudi moja protestniška vzornica, saj me je od malega vodila po protestih in skupaj sva bili tudi zaprti.