Joan Baez in njena glasbena oda življenju

Znamenita ameriška protestna pevka Joan Baez, ki ima že več kot 73 let, je sinoči imela v polni Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma povsem soliden koncert, na katerem je zapela in zaigrala širok izbor protestnih, ljudskih, delavskih, sindikalnih, črnskih in ljubezenskih pesmi.

Ob spremljavi multiinštrumentalista, tolkalista in občasno spremljevalne pevke je popeljala občinstvo skozi program večinoma zelo znanih pesmi. Pevka, ki je znana po svojem visokem sopranu, je z leti interpretacijo predvsem tujih pesmi prilagodila zmogljivostim svojega glasu. Zato ni silila v vokalne višave, kot smo je bili vajeni na njenih posnetkih, temveč se je solidno držala tistega, kar zmore.

Joan Baez je v svojem življenju pogosto prepevala na uličnih protestih, na različni pohodih, kjer je s somišljeniki poskušala spreminjati svet na bolje, ozaveščati o problemih in nujnosti njihovega reševanja. Svojo kariero je temu v precej tudi podredila. Zato je vedno rada prepevala pesmi tujih avtorjev, pesmi, ki imajo posebna sporočila, in teh je bilo tudi na sinočnjem programu veliko.

Koncert je začela s skladbo God Is God ameriškega kantavtorja Steva Earla, ki je pred 17 leti prav tako nastopil v Cankarjevem domu. Ta izjemmi avtor je prispeval tudi pesem Jerusalem, ki jo je Baezova izvedla s posebno spravljivo strastjo do svetega mesta treh religij.

Religije ter naslonitve na Boga za ameriške razmere precej levičarsko umetnico ni manjkalo, saj je med drugim odpela črnska spirituala Amazing Grace ter Swing Low Sweet Chariot. Protivojno pesem Where Have All the Flowers Gone? Peta Seegerja, velikega vzornika kantavtorjev njene generacije, je v delu refrena skupaj z občinstvom prepevala tudi v slovenščini, in sicer z verzom prevoda Tomaža Domiclja kdaj bomo izvedeli?

Z aktivistično skladbo Joe Hill, o delavskem samoorganiziranju v sindikate in o boju za delavske pravice ter o tragični usodi tega proletarskega pesnika, se je dotaknila delavskega boja, dodala pa je še nekaj ljudskih in skoraj že ponarodelih pesmi (Lilly of the West, Give Me Cornbread When I'm Hungry, The House of the Rising Sun, Long Black Veil). Posebej ganljiva pa je bila njena različica Cohenove Suzanne.

Ker je po očetu Mehičanka, je seveda bilo pričakovati tudi kakšno pesem v španščini, in smo slišali poleg Mi venganza perosnal pesnika Luisa Enriqua Mejiaja Godoya o izginulih žrtvah fašističnih režimov v Južni Ameriki še njeno najbolj znano različico pesmi Violete Parra Gracias a la vida, kar je tudi naziv njene sedanje turneje.

Bob Dylan je bil vedno del njenega sveta, saj je tega poeta in glasnika svoje generacije ravno ona predstavila svetu in nekaj časa sta bila ne le umetniški par, temveč tudi zaseben. Tako je v Ljubljani v program uvrstila njegove Farewell Angelina, It's All Over Now Baby Blue, Blowin' in the Wind in Forever Young, pesem, ki jo mora najpogosteje prepevati tako na različnih obletnicah kot na pogrebih, je še zaupala občinstvu. Uradni del program pa je končala z avtorsko pesmijo, posvečeno Dylanu Diamonds and Rust.

Seveda brez dodatka ni šlo, doživela je stoječe ovacije in se poslovila od občinstva še s priredbama The Boxer (Simon and Garfunkel) in Lennonovo Imagine. Ne glede na leta je pripravila povsem soliden koncert, sporočilnost pesmi, ki jih je prepevala, pa kljub večdesetletni starosti ostajajo še vedno aktualne in kličejo naslednje generacije v boj za svoje pravice, saj ta še ni končan.