Tiskane izdaje
Intervjujev ne daje rada. Tudi fotografirati se ne mara preveč, še posebej ne boste naredili dobrega vtisa, če se boste z njo želeli fotografirati s telefonom. Toda ko bo z vami spregovorila, bo govorila prijazno, mirno, eterično in veliko vam bo povedala. Morda sta prav nepopustljiva drža in brezkompromisno ohranjanje (damskega) nivoja zaslužna za to, da kariera kameleonske hrvaške dive traja – če verjamete ali ne – že skoraj polnih pet desetletij!
Spet prihajate k nam. Ste imeli v življenju veliko slovenskih prijateljev, s kom ste se družili? Morda z Benčem in Mladimi levi, ki so prav tako peli Olujo?
Uf, veliko smo se družili. Leta 1969, 1970 so bili Mladi levi velike zvezde. Pozneje pa ... s kom se nisem družila?! (smeh) Bele vrane, spoznala sem Svetlano Makarovič, imela prekrasno prijateljstvo z Alanom Hraniteljem, pa z Matejo Svet sva imeli dolge pogovore. Pa z Vito Mavrič, Vladom Kreslinom, Zoranom Predinom ... In ne nazadnje s Siddharto – zadnje čase veliko delava z Janijem Hacetom, prav zdaj pripravljava nove pesmi.
Koncerte še vedno posvečate svojemu Karlu Metikošu, ki mu ostajate zvesti tudi 24 let po smrti. Bo tudi v Križankah tako?
Ne. To bo običajen koncert. No, saj vedno pojem njegove pesmi oziroma so vsi koncerti posvečeni njemu.
Se vam zdi, da vas od nekod posluša, ali ste bolj racionalen tip človeka?
Sem racionalna. Verjamem, da je smrt neizbežna in da je nekaj dokončnega, ampak sploh ni nujno, da tudi uniči ljubezen. Ko me sprašujete, ali me Karlo posluša, govoriva o energijski ravni. Jaz verjamem v energijo med ljudmi, ki je v komunikaciji izjemno pomembna. Rekla bi, da bi bil Karlo gotovo srečen, ko bi videl, da sem še vedno na odru in da se v življenju nisem predala. Bil je velik borec in borka sem tudi jaz.
Pravijo, da ste kot človek idealist in sanjač. Kakšna je razlika med ekstravagantno Josipo na odru in zasebno med zidovi svojega doma?
Med zidovi svojega doma sem v stalni pripravljenosti, da bi se šla pokazat na oder, ali v studio ali na televizijo. Kar pomeni, da se v svojem intimnem zasebnem krogu družim s sabo. In dobro mi je sami s sabo (smeh). Tako je, ko se nečemu popolnoma posvetiš. In ko pravite sanjač in idealist – mislim, da je svet postal tako materialen, da še kako potrebujemo idealiste. Grabežljivost, pohlep, egocentrizem, to so največji svetovni sovražniki. Ideje so pomembne, ampak za njih moraš imeti domišljijo. Morda me res nekateri doživljajo, kot da sem v oblakih, ker sem malo drugačna. Ekscentrična, mi pravijo. Pa sploh nisem – po čem? Ker imam svoj pristop k temu, kar počnem?
Vedno ste hoteli biti posebni in drugačni.
Vedno sem hotela biti svoja!
Koliko ovir to prinese v karieri?
Uf, veliko!
Koliko so bili ljudje in glasbena industrija odprti za drugačnost nekoč in koliko so danes?
Niso ne danes niti niso bili nekoč. Regija celotne nekdanje države je precej konservativna. Ne vem, zakaj zame rečejo, da sem posebna. Sem svoja! To samo pomeni, da ne želim biti kot vi ali nekdo tretji. Kaj je tukaj ekscentričnega? Vidite, tako se potem rojevajo pritikline, dobivaš oznake, tudi grde ... Ne, jaz sem zelo normalna, le da sem si izbrala svojo pot, po kateri hodim še danes. Se pa strinjam, da je v konservativnem okolju ta pot težja. V Londonu se nihče ne obregne v mladeniča s pisanimi špicami na glavi. Ko se bom sprehajala po ulici in se ne bo nihče ozrl za mano, bom vedela, da je šlo tej deželi na bolje (smeh).
Sodelovali ste z rokerji, jazzisti, simfoniki, z Dinom Dvornikom, Indexi, Bajago, Tošetom, igrali v rockoperi Gubec Beg, pa etno, funk ... Poskušati vsakič nekaj novega je lahko tvegano, mar ne?
Na to sem se navadila. Se bo prijelo ali ne? Bo to komu všeč ali ne? Ampak mislim, da je tveganje potrebno. Kajti če greš na gotovo, pomeni, da kalkuliraš – s tem pa ostajaš v povprečju! Nove pesmi, ki jih pripravljamo, bodo bolj moderne. In sem pripravljena na različne komentarje. Imam veliko somišljenikov pa tudi tistih, ki moje drugačnosti ne marajo. In to je odlično: pomeni, da nisem ujeta v povprečnost (smeh).
Kaj ste si mislili, ko ste videli Lady Gaga ali še prej Björk v ekstravagantnih kreacijah?
Nič si nisem mislila. Na svetu je veliko ljudi, ki želijo ustvarjati performanse. To so pogumne osebe. Pride klasična lepotica, vsa ženstvena, urejena, lepo naličena, z lepo pričesko. Kako je lepa, rečejo vsi. Potem pa se pobarva na rumeno in rečejo: ona je nora ... To me zelo moti. Bistvo ni v lepoti. Bistvo je v atrakciji, v tem, kar ženska iz sebe naredi. To je precej teže kakor roditi se lep! (smeh)
Oblačila vam je ustvarjal tudi Alan Hranitelj. Katero je bilo najtežje nositi, katero jo zahtevalo največ fizičnega napora?
Alan mi je naredil tri čudovite kimone, ki sem jih nosila hkrati v različnih kombinacijah, sicer pa zelo lepo sodelujeva tudi z Ido Stipčić Jakšić z Brača, ki mi je naredila vse tiste skulpture iz žic in folij – to je zelo težko nositi. Veste, oblikovalec ti samo oblikuje obleko. Kako jo boš nosil, je pa odvisno od tebe. Moraš imeti slog. Če ga nimaš, je vse zaman.
Kdaj ste nazadnje igrali golf?
Pred dvema tednoma in takrat sem se strašno prehladila (smeh).
Pravijo, da je elitističen šport. Saj vi ste dama, diva, zvezda, a mi ne delujete elitistično vzvišeni, vsaj ne do občinstva.
Gotovo. Vidite, to so klasični predsodki. Ljudje imajo golf za elitističen šport, ker preveč gledajo ameriške filme. Golf v resnici igrajo vse generacije. Tam srečujem ljudi vseh mogočih profilov, od kuharic do natakarjev, doktorjev, veleposlanikov. Tu ni prav nič elitističnega. Je eden najtežjih športov, nikoli se ga ne naučiš do konca. Dlje kot ga igraš, bolj vidiš, kako malo veš. To je fantastično!
Josipa, kaj porečete pri 65 letih, se še vedno iščete ali ste se našli?
Lepo je, če je jutri novi dan in lahko odkriješ nekaj novega. Ampak seveda moraš iskati – pomembni so volja, želja, up, vera v to, da boš jutri doživel nekaj lepega. Velikokrat so mi rekli, da sveta ne moreš spreminjati. Kako ne, že s svojim razmišljanjem in tistim, kar pokažem, še kako lahko vplivam na svet. Ker bo nekdo v tem prepoznal nekaj dobrega in dobil navdih, da naredi nekaj svojega. Zelo me moti, da ljudje sčasoma prenehajo iskati. Danes grem v studio in že komaj čakam, da bom slišala, kaj smo včeraj posneli. In če ne bo v redu, bom ponovila. Razumete? To je to – veselje in strast!
