Tiskane izdaje
Avtor svetovne premiere je slovenski skladatelj Vito Žuraj (roj. 1979), njegovo delo Moonballs (2015) za pihalni kvintet in ansambel pa bo izvedel kvintet Slowind in Ensemble Contrechamps; dirigiral bo Michael Wendeberg. Vito Žuraj je tudi letošnji selektor festivala sodobne glasbe Slowind. Poudarja, da so člani kvinteta – v njem sodelujejo Aleš Kacjan, Matej Šarc, Jurij Jenko, Metod Tomac in Paolo Calligaris – zagrizeni in zavzeti interpreti sodobne glasbe, ki se zavzemajo za njeno predstavitev na najvišji ravni. Brez nesebičnega intenzivnega organizacijskega dela članov pihalnega kvinteta Slowind izvedba festivala ne bi bila mogoča. Zato, da bi visoko raven kvalitete dosegli tudi v programskem smislu in da bi ohranili ter vzdrževali svežino festivala, vsako leto povabijo drugega umetniškega vodjo, da selekcionira festivalski program. Vito Žuraj je pripravljal in pilil program tri leta. Pogovor z njim smo začeli o kriterijih, ki jih je upošteval pri selekciji.
Kaj so bili kriteriji izbora?
Želel sem predstaviti različne dimenzije sodobne glasbe, slovenske in tuje. Na sporedu je veliko slovenskih skladb, ki so zaživele v kontrastu z deli tujih umetnikov. Poleg tega sem na festival uvrstil dela umetnikov različnih generacij. Praznujemo tri jubileje pomembnih skladateljev – Pierre Boulez letos praznuje 90-letnico, Helmut Lachenmann in Georg Katzer pa 80-letnico rojstva. Tem starešinam postavljam ob bok mlajšo generacijo: Michaela Pelzela, Martona Illésa in Bruna Mantovanija.
Predstavljamo tudi naše skladatelje, kot so Matej Bonin, Bojana Šaljić Podešva, Nina Šenk, Uroš Rojko, Larisa Vrhunc in seveda Vinko Globokar in letos tragično preminuli Mihael Paš, ki se ga spominjam kot kolega z akademije in velikega zagovornika sodobne, predvsem elektronske glasbe. V spored sem vključil tudi dve veliki skladbi, ki jih posebej cenim – Tutuguri VI mojega profesorja Wolfganga Rihma ter Vortex temporum Gérarda Griseyja, ki je bil na sporedu otvoritvenega festivalskega večera. To zadnje je verjetno eno najpomembnejši sodobnih del za komorno zasedbo v glasbeni zgodovini sploh.
Na festivalu pa ni zastopana samo sodobna, ampak tudi baročna glasba …
Ja, predstavili smo praizvedbo dela Madonna il poco dolce italijanskega baročnega skladatelja Nicola Vicentina, ki je postavil teorijo uglasitve glasbenih intervalov za čembalo in tudi sam gradil glasbene inštrumente z več kot 12 tipkami na oktavo. Ta glasbila je na delavnici predstavil Johannes Keller, ki je Vicentinovo skladbo praizvedel na rekonstrukciji inštrumenta, ki do zdaj še ni bil izgrajen in uporabljen. Ta čembala so namreč iz 16. in 17. stoletja in redko ohranjena. Delavnica je bila dobro obiskana, prišlo je 30 ljudi, ki so bili navdušeni.
In kaj dela skladba iz baroka na festivalu sodobne glasbe?
Glasbe ne ločujem na sodobno in staro, temveč na glasbo, ki me zadane, in takšno, ki se me ne dotakne. Vicentinova skladba zveni tako posebno, da se njen zvok zdi veliko ljudem nepoznan in s tem nov.
Festival je prava priložnost za praizvedbe. Koliko je vseh?
Nove skladbe so letos prispevali Matej Bonin, Marton Illés, Bojana Šaljić Podešva, Larisa Vrhunc in moja malenkost, če ne štejemo Vicentinove skladbe.
Ste se povezali s pravkar zaključenimi Svetovnimi dnevi (sodobne) glasbe?
Med tema dvema festivaloma ni programske povezave, saj gre za dva različna sklopa prirediteljev. Je pa za slovensko umetniško sceno zelo pomembno, da si dva intenzivna tedna s sodobno glasbo sledita v tako kratkem času.
In vendar je programska vsebina podobna, saj gre v obeh primerih za promocijo, predstavitev sodobne glasbe.
To je tako, kot bi rekli, da imate dve galeriji in obe predstavljata sodobno likovno umetnost. V sodobni glasbi je veliko estetskih smernic. Tako kot v drugih zvrsteh umetnosti je v sodobni glasbi polje novih stvaritev, kar se kvalitete tiče, še neprečiščeno. Šele čez nekaj desetletij se pokaže, katera dela preživijo in katera ne. Vsak skladatelj, ki danes predstavi novo delo na glasbenem odru je kot slikar, ki predstavi serijo svojih slik v galeriji.
Šele čez čas bomo videli ali gre za kontinuiteto razvoja ali samo za muho enodnevnico. Tega pa ne bomo doživeli, če novemu ne bomo dali priložnosti. Novo potrebuje prijatelje in prijateljstva so nekaj najlepšega.
Kako pomembno je bilo za pripravo festivalskega programa dejstvo, da ste vi že vrsto let dejavni in uspešni v tujini?
Za časa mojega zdaj že 14-letnega delovanja v tujini sem bil kot skladatelj udeležen na velikem številu glasbenih festivalov, kjer sem spoznal različne organizacijske koncepte in pomembnost konceptualnih kontrastov. Dobil sem pregled nad aktualno evropsko in svetovno sceno sodobne in klasične glasbe ter spoznal veliko vrhunskih glasbenikov, s katerimi redno sodelujem.
Mi skladatelji bi bili brez interpretov zgubljeni - za razliko od denimo slikarja, ki za interpretacijo slike sicer potrebuje galerijo, ne pa tudi predstavitvenega korpusa. Na festivalu imamo letos poleg izvrstnih domačih glasbenikov iz orkestra Slovenske filharmonije, tolkalnih skupin SToP in Drumartica kar precej tujih gostov, denimo ansambel Tema iz Karlsruheja, že omenjenega čembalista Johannesa Kellerja, sopranistko Marisol Montalvo ter še dve pomembni insitituciji: Studio za elektroakustično glasbo berlinske Akademije umetnosti in Ensemble Contrechamps iz Ženeve.
Bi lahko rekli, da ponuja Slowind festival predvsem koncertni užitek ali ima tudi izobraževalno funkcijo, saj imate veliko pogovorov in delavnic.
Poleg delavnice o čembalih v kooperaciji z Akademijo za glasbo se v okviru festivala odvija tudi muzikološki simpozij v organizaciji Filozofske fakultete. Pogovori pa so sestavni del koncertov. Pri koncertih sodobne glasbe je dobro, da se občinstvu postreže z dodatnim impulzom, preden prisluhne izvedbi, ker se tako lažje osredotoči na glasbeno materijo. Koncertni pogovori niso samo domena sodobne glasbe, tudi koncerti klasične glasbe so postavljeni v ta format, da se občinstvo lahko sreča z dirigentom in solisti.
Za razliko od klasične glasbe, ki smo jo vajeni sprejemati že desetletja in stoletja in ki jo vključuje tudi izobraževalni sistem, sodobna glasba težje pridobiva pozornost občinstva, saj gre za zvoke, pogosto postavljene v drugačen kontekst, za katerega poslušalec potrebuje več časa in volje, kar velja tudi za druge panoge sodobne umetnosti. Vsak poslušalec se igra s svojimi asociacijami in išče reference, tudi glede na jezik, ki ga govori, zaradi česar se različno odziva na glasbo. Če pred koncertom obstaja možnost, da se sreča s skladateljem, ki lahko osvetli iztočnice za vstop v glasbeno materijo, je to vsekakor dobro.
Imate dovolj občinstva?
Občinstva je na koncertih sodobne glasbe seveda manj kot na koncertih klasične glasbe, tudi zato, ker je sodobna glasba razmeroma nova umetniška panoga – v smislu iskanja novih povezav med dimenzijami zvoka. Med tem ko je umetnost Beethovna ali Mozarta že več stoletij na trgu in s tem preizkušena »roba«, pri sodobni glasbi stvaritve nastajajo zdaj in je proces uveljavljanja še pred njimi.
Naloga festivala sodobne glasbe je, da ponudi možnost mladim in nepoznanim skladateljem, da se predstavijo. Poleg tega je delež ljubljanske mestne populacije, ki obišče koncert sodobne glasbe, bistveno manjši od tovrstnega deleža v evropskih prestolnicah, ki napolni tudi velike dvorane. lowind je pihalni kvintet, ki že sedemnajst let zapored organizira festival sodobne glasbe, ki so ga letos poimenovali V vrtincu časa in se bo zaključil jutri z velikim finalom – koncertom v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji, kjer bo občinstvo prisluhnilo štirim slovenskim in eni svetovni praizvedbi.
