Kaj glasba v slovenščini danes dela za slovenščino?

Ljubljana – Do ponedeljka ima zainteresirana javnost čas pripomniti kaj uporabnega na osnutek novele zakona o medijih, ki predlaga dvajsetodstotno zapovedano kvoto slovenske glasbe ne le v temi, ampak od zore do mraka. Glasbeniki vedo povedati svoje, kaj pa menijo jezikoslovci?

Zakon po besedah državnega sekretarja z ministrstva za kulturo Toneta Peršaka nima interesa definirati, kaj je slovenska glasba, temveč zagotoviti, da bi, kdor hoče poslušati glasbo, ki je peta v slovenskem jeziku, to lahko poslušal tudi čez dan. Gre torej za glasbene reči in probleme izigravanja že od prej zapovedanih glasbenih kvot, a tudi z vidika rabe, izrabe in velikokrat mučenja jezika je mogoče več nič kaj nepomembnih vprašanj. Je treba slovenščino, ki jo zapoveduje ustava v enajstem členu, dodatno postavljati na piedestal in z zakonom regulirati njeno pojavljanje v glasbi ne glede na merila kakovosti? Kakšni sploh lahko so kriteriji, kdo bi o tem odločal? Tako imenovana komisija za šund, kakor smo jo poznali v predkapitalističnih časih? Kakšen način pozitivne diskriminacije izbrati, da poslušalcem ne bo treba čez dan poslušati vokalne oziroma vokalno-instrumentalne glasbe, ki v peti oziroma govorjeni obliki osrečuje poslušalstvo z jezikovno verjetno najbolj preprostimi besedili, ki nastajajo v slovenskem jeziku? Kaj o tako pritlehni kulturni in jezikovni identiteti, kakor jo razkrivajo nekatera besedila, sploh lahko pripomnimo? Dovolj so besede pevke Brine Vogelnik, ki je za Delo pred časom povedala: »Lepo, da se neguje slovenska glasba, vendar ne za ceno poslušanja le banalne pop glasbe.«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Marko Snoj je prepričan, da je slovenski jezik na Slovenskem vrednota, »saj slovenska identiteta temelji na jeziku. Ko govorimo o vrednotah, ne moremo govoriti o večjih ali manjših, ampak lahko razpravljamo le o tem, ali nekaj je vrednota ali ni. To je tako kot z nosečnostjo: je ali pa je ni. Zakoni pogosto služijo varovanju vrednot (na primer življenja, človekovih pravic, demokracije), zato se zdi ob zelo razširjenem tujeljubstvu pri Slovencih (v preteklosti predvsem klanjanje nemščini in pozneje srbohrvaščini, zdaj angleščini) zakonska zaščita slovenske glasbe razumljiva, sploh če vemo, da imamo Slovenci kar nekaj dobre glasbe, tudi zabavne, ki pa jo v medijih slišimo redkeje kot tako slabše kakovosti.«

Profesor z ljubljanske Filozofske fakultete Miran Hladnik opozarja: »Regulacija slovenščine v javnosti je glede na to, da se cela področja nekako samoumevno selijo v angleščino (poleg estrade je anglifikaciji najbolj izpostavljena znanost), sicer potrebna, vendar bi bila določitev kvote slovenskih popevk ponesrečena in kontraproduktivna. Táko administrativno urejanje lahko rojeva le 'državne tekstopisce in pevce', uporabnike, ki jim je namenjeno, pa odvrne. Pevcev in poslušalcev, ki ne marajo svojega jezika, ker so si vtepli v glavo, da so zaradi njega prikrajšani, ali ker se jim le to, kar diši po tujem, zdi nobel, v ljubeč odnos do materinščine pač ni mogoče prisiliti.« Hladnikov kolega z oddelka za slovenistiko FF profesor Marko Stabej prav tako opozarja na terminološko plat zadeve: »Samodejno izenačiti 'slovensko' s 'tisto, kar je v slovenščini', je milo rečeno nesodobno, in če to velja celo za zgodovino, je za sedanji trenutek in za bližnjo prihodnost še toliko bolj res.«

»Kaj glasba v slovenščini danes dela za slovenščino?« se sprašuje Stabej in odgovarja: »Načelno je njen učinek blagodejen; če se v slovenščini ustvarja, je slovenščina živa. Predlog zakona o medijih z redefinicijo slovenske glasbe najbrž hoče doseči prav to: večji delež odjemalcev in nato krožno povečanje ustvarjanja v slovenščini, s tem pa tudi krepitev njene živosti. Nikakor pa se ne morem strinjati, da bi bila samo glasba v slovenščini dobra za razvoj in kakovost slovenske vokalno-instrumentalne glasbe. Ste kdaj poslušali tisto radijsko postajo, ki ves dan predvaja samo slovensko popularno glasbo (ki jo enači z glasbo v slovenščini, seveda)? Ste jo poslušali ves dan? O okusih se sicer ne razpravlja, ampak po daljšem poslušanju tako izbrane glasbe samo v slovenščini postane okus precej grenak.«

Profesor Janez Dular, nekdanji minister za kulturo, meni, da je slovenščina »pri številnih Slovencih (pri večini?) v praksi bolj na repu skupnih vrednot, ne pa na piedestalu. Za minimalno ohranjanje njenega ustavno določenega položaja je zato žal treba z zakonom regulirati marsikaj, kar naj bi bilo samoumevno – tudi glede njene rabe v glasbi.« Po njegovem mnenju bi moral zakon ustrezati dvema različnima (legitimnima) ciljema (spodbujati ustvarjanje in predvajanje vokalnih in vokalno-instrumentalnih skladb v slovenščini – zagotavljati preživetje slovenskih ustvarjalcev in izvajalcev instrumentalne glasbe), da pa je treba doseganje teh ciljev obravnavati ločeno (torej predpisovati različne kvote za slovensko vokalno in slovensko instrumentalno glasbo), ne pa ju »mešati v istem kotlu«.