Kot kaže Kantfest ne bo presahnil. Vedno se prikaže nekdo nov s kitaro in glasom. Koliko novincev je letos in kakšni so?
Na letošnji, 9. Kantfest se je prijavilo 35 avtorjev, žirija je za sam festival v Rušah izbrala 14 imen, od tega kar sedem tujcev: Matjaž Dajčar & Norbert Arbesser, Peter della Bianca, Ivan Škrabe, Zvonka Obajdin, Zvonimir Varga, Katarina Gade, Harmen Riderrbos, Heta Salkolathi ter Elvis Berljak, Simona Černetič, Vanja Pajntar. Slednjim trem je žirija letos tudi podelila bronasto, srebrno in zlato Kanto festivala.
Za razliko od prejšnjih let, ki so prinesla bolj moderne vsebine, imam občutek, da se je tokrat pokazal zasuk nazaj v klasične kantavtorske vode.
Na to, kaj in kdo se bo prijavil seveda ne moremo vplivati. Ne pozabimo, pogoj za prijavo so nove pesmi, vprašanje je koliko sploh je kakovostne nove produkcije pri nas. Ježek, Pengov, Brecelj, Kovačič in sorodni pač ne rastejo na vsaki veji. Mi spodbujamo novo produkcijo, tudi z nagradami. Program pa uravnotežamo s povabilom posameznih pomembnih avtorjev.
Kantfest se je tudi razdrobil čez leto v serijo mini koncertov po Slovenji. Kakšen je odziv na te kantavtorske večere?
Nastalo je trinajst dni koncentriranega dogajanja, za kar gre zahvala vsem, ki nas podpirajo, predvsem koproducentoma te zgodbe: Cezamu Ruše in Klubu KU-KU ter žiriji, ki skrbi za referenčnost festivala. Odziv je več kot pozitiven, ljudje sprašujejo, zakaj ni več tega oziroma niso vedeli, ne poznajo imen. Pa smo pri medijih, čas je, da začnejo bolj promovirati izvirno kantavtorsko glasbo.
Odlika Kantfesta je prav mobilnost, iz rodnih Ruš gremo na vse konce, Innsbruck, Sarajevo, Reka, Lent in manjše festivale ... po Sloveniji. Dodali smo Kreativne delavnice (šolo kreativnega pisanja, inštrumenta, aranžiranja), okrogle mize, ki izpostavljajo probleme našega žanra. Vzpostavili sodelovanje z drugimi festivali (Spogledi založbe Litera, Novosarajevska književna srečanja...)
Kaj prevladuje v sedanjih kantavtorski produkciji, lirika ali uporništvo in družbena kritika?
Težko bi rekli, da kaj prevladuje. Če pogledamo čez planke Kantfesta najdemo cel diapazon različnosti, od Xenie Jus do Adija Smolarja, od Zorana Predina do Danija Kavaša, od Katarine Juvančič & Dejana Lapanje do Mefa, od Andreja Gučka do Janija Kovačiča ... in tako dalje. Vsak je zgodba zase.
Verjetno je tudi vse težje definirati kantavtorstvo. A so to le glasbeniki s kitaro in nekoliko pesniško žilico pri sestavljanju besedil?
Kantavtor je tisti, ki sam dela glasbo, besedilo in to obenem tudi izvaja, ne glede na to, katera glasbena sredstva za to uporablja, zato je Kantfest že 2003 lansiral definicijo »digitalni trubadur«, ki se je kot vidim prijela in deluje.