Katarina Juvančič in Dejan Lapanja: Glasba lahko še vedno premika

Pevka in avtorica Katarina Juvančič ter skladatelj in kitarist Dejan Lapanja sta kantavtorski duet, ki je v slovensko glasbo vnesel pristen internacionalizem ob hkratnem preizpraševanju, kje v tem internacionalizmu smo mi. Po dveh izjemnih albumih Selivke in Hope's Beautiful Daughters sta nedavno izdala novega z naslovom Vmesje. Za Delo sta prestavila svoja glasbena stališča in izhodišča.

Glasba je pogosto spremljala boje za svobodo in pravico. Kako vidva gledata na socialno, prebudniško ter aktivistično vlogo glasbe?

Katarina: Glasba sama po sebi nima nikakršne vloge ali namena. To ji podeljuje njen vstop v družbeno okolje, v katerem nastaja in se porablja. Pesmi tako lahko postanejo prebudniške šele takrat, ko jim to vlogo predpišejo umetnik ali umetnica, poslušalec ali poslušalka, kritik ali kritičarka, družba. Naloga glasbenika ali glasbenice in umetnika, umetnice nasploh – pa je reflektirati oziroma kritično ovrednotiti čas in prostor, v katerega je vpet, z vsemi kulturnimi, družbenimi, ekonomskimi, znanstvenimi, emocionalnimi, telesnimi, obrtniškimi ipd. resursi in vpogledi, ki so na voljo. Nič več in nič manj kot to.

Glasba je seveda lahko tudi uporabljena propagando nazadnjaških idej, kakor tudi za poneumljanje ljudi.

Katarina: Brez medijske podpore glasba ne more prodreti iz kroga domače vasi in nekaj navdušencev. Če pogledamo korporativizirano in ideološko kontrolirano mainstreamovsko medijsko krajino, ki je najmočnejša tako doma kot v tujini, vidimo, kakšni glasbi se v resnici odpira prostor. Polnokrvno, brezkompromisno in navdihujočo muziko je tako danes treba iskati v mikrokozmosu butičnih festivalov, klubov in dnevnih sob. Drugje je praktično ni več.

Nedavno sta izdala album Vmesje, ki sta ga ponudila v brezplačno uporabo. Zakaj taka odločitev?

Katarina: Vmesje je darilo glasbenim fenom doma in v tujini, ki naju že leta podpirajo. Seveda pa je ponudba prostovoljnega prispevka za dolpoteg glasbe, ki omogoča najino nadaljnjo ustvarjanje, tudi neke vrste eksperiment. Finančno ga je podprl zgolj en Slovenec. Očitno se bo treba glede podpore umetnosti naučiti kakšno lekcijo iz cerkvene finančne politike. Sem za obvezno uvedbo pušic za vsakršno konzumiranje del mezdnih umetnikov in umetnic.

Kakašno vmesje je mišljeno z imenom albuma?

Katarina: Vmesje je trenutni zapik ter hkrati tranzicijsko-retrospektiven prostor med albumi. V njem odmevajo muzike sedanjih, prihodnjih in preteklih časov. Po Vmesju sledijo nove zgodbe, konceptualno in žanrsko širjenje zvočnosti.

V obdobju protestov sta se pogosto udeleževala protestivalov. To so bili izjemno čustveni dogodki?

Dejan: Čustveni predvsem zato, ker vidiš, da še obstaja skupnost, ki se je pripravljena boriti za boljši jutri. A veliko je ljudi, ki imajo dobre namere in so podpirali proteste, pa se vseeno niso odločili stopiti na ulice. Zaradi par stopinj pod ničlo in neugodnega vremena nas še ne bo vzel vrag. Prej zaradi razmer v katerih živimo.

Takrat sta predstavila poslovenjeno različico pesmi Na kateri strani si?

Katarina: Ponarodela ameriška sindikalna himna Which Side Are You On?, ki jo je pred 86. leti napisala Florence Reece, je bila zaradi svojega večno akutalnega sporočila povsem logična izbira. Protestniške pesmi so zato, da dosežejo najširši krog poslušalcev in pevcev, po svojih funkciji in strukturi zelo blizu ljudskim – jasna zgodba, zapomnljiv refren, veliko repeticij, dosledna uporaba klasičnih rimarskih obrazcev in shematično urejen metrum. Tudi omenjena sledi tem pravilom. Žal jo danes z nama poje vse manj ljudi. Če parafraziram Borghesio – ni upanja, je le še strah.

Na novem albumu imate pesmi v slovenščini in angleščini. Nanjo ste uvrstili tudi Nirvanino All Apollogies. Kaj vama pomeni Nirvana?

Dejan: V devetdesetih letih si lahko v mainstreamu našel marsikatero glasbo, ki jo v trenutnem poslovnem modelu korporacijskih založb ni več, saj te promovirajo samo izdelke, katere se po anketah in raziskavah lahko dobro unovčijo. Vesel sem, da sem doživel eksplozijo grungea, ki nas je v najstniških letih izobraževal, navdihoval in pripomogel k širokemu glasbenemu okusu. Zato sem si želel posneti verzijo Nirvanine All Apologies, a na svež način. Katarina igra električno kitaro, jaz pa apalaški oprekelj.

Na tem albumu je zanimivo tudi vajino sodelovanje z hindustanskim violinistom Sharatom Chandro Srivastavo. Kako ste se našli, kako je potekalo zlitje njegove violine s prekmursko ljudsko Venci?

Dejan: S Sharatom Shrivastavo sva se spoznala junija 2015 v New Delhiju v Indiji. Takoj smo ugotovili, da imamo veliko skupnih glasbenih prijateljev ne zgolj v Sloveniji, ampak tudi na Škotskem, kjer Sharat pogosto nastopa. Skupaj smo zvadili nekaj najinih pesmi in se tako na osebnem kot glasbenem nivoju dobro ujeli. Vence smo posneli kak mesec kasneje v Muzikafeju na Ptuju, medtem ko se je Sharat mudil na slovenski turneji s kitaristom Igorjem Bezgetom.

Duhovito sta napisala tudi Luknjarsko po napevu Gusarske, ki je posvečena bankirskim kriminalcem in politikom, ki so in še ropajo Slovenijo in njene državljane.

Katarina: Ideja za Luknjarsko se mi je porodila na enem od zadnjih Protestivalov. Napisala sem jo na poti od Cankarjeve ploščadi, kjer je Protestival potekal, do doma na Viču. Njen karmični poduk: »saj kdor laže, grabi, krade, ta konča v luknji sam«, si ne bo nihče od zgoraj omenjenih zapisal za uho, a zaradi pohlepa po tako fiktivni komoditeti, kot je denar, ne eni ne drugi ne zmorejo videti neskočne lepote sveta, ne človeškega upanja v njem. V resnici je tak način eksistence precej passé, saj je primitiven in surov, generira patriarhalne ideje vojne in nadvlade nad ostalimi. Jaz ga ne potrebujem. Pa vi?

Znano je, da je imel preverjen borec proti fašizmu in surovosti kapitalizma Woody Guthrie napis na kitari - Ta mašina ubija fašiste, kot sta naslovila svojo uvodno skladbo. Oboje je na žalost še vedno zelo aktualno, mar ne?

Katarina: Različne oblike boja proti izkoriščevalskim in zatiralskim načinom upravljanja z naravnimi in človeškimi viri so občečloveška in zgodovinska nujnost, a danes vélika ideja o odrešitvi izpod jarma fašizma in surovega kapitalizma ne obstaja več. Namesto tega imamo celo plejado bolj fragmentiranih, individualiziranih in (mikro)skupnostnih oblik upora. Kar ni nujno slabo, se pa v kontekstu vse bolj rigidne vladavine brezobzirnih političnih demagogov in korporativnega kapitala kaže kot šibko.

Bojim se, da je edina vélika ideja danes popoln nadzor nad človeškimi in naravnimi viri peščice superbogatašev, ki preko svojih političnih nastavljencev prepričujejo množice, da so »eni izmed njih«; svoje početje upravičujejo z vulgarnim besedičenjem o »varnosti in zaščiti državljanov«. Prav ti, ki so tem razočaranim množicam pobrali vse, kar so jim lahko! In ljudje jim še kar verjamejo. Platonova jama, v kateri ždimo, je polna grozečih senc. A te sence riše svetloba. Tista svetloba, ki je zunaj jame in onkraj teme. Kdor si bo upal pogledati vanjo, bo videl Človeka. Takrat tudi guthryjevska kitara – mašina, ki ubija fašiste – ne bo več potrebna.