Tiskane izdaje
V soboto je v studiu 14 Radia Slovenija potekal Festival slovenskega šansona 2011. Med enajstimi novimi skladbami je s šansonom Na poti domov (avtor besedila in glasbe je Nino de Gleria) strokovno komisijo v sestavi Miha Zor, Tomaž Guček in Goran Dekleva prepričala Katja Šulc. » To je poslušljiv, nalezljiv, topel komad, ki te kot vlak popelje na pot in ti ostane v spominu,« je za Delo.si povedala Katja Šulc, s katero smo se pogovarjali o šansonu in njenem ustvarjanju.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje na festivalu slovenskega šansona?
S šansoni in šansonjerji se ves čas navdihujem, v glasbi je vse prepleteno, tudi peta poezija je zame šanson. Ideja se je porodila povsem spontano, skupaj z Ninom. Take priložnosti so prijeten motiv za rojstvo nove pesmi, za novo glasbeno druženje, novo glasbeno doživetje. Poleg tega gre za kakovosten festival, ki pušča proste roke in prijetno spodbuja, zato smo se odločili za sodelovanje.
V zadnjem času ustvarjate pretežno v jazzovskih in pop vodah. Kdaj ste se prvič srečali s šansonom?
S prvim tipičnim šansonskim večerom sem se srečala pred leti, ko smo različni pevci za en večer vskočili v kožo Jacquesa Brela v predstavi Senca tvojega psa Braneta Završana. Lepo doživetje. To so pesmi, ki prikličejo intimo, popolno pozornost poslušalstva, ki vse skupaj, nas na odru in publiko spodaj, primejo za roko in odpeljejo v svoj svet.
»Ker gre za aktualno glasbo in za besedila, ki nas nagovarjajo tu in zdaj, in je šanson glasbena zvrst, ki vselej preizprašuje lastne meje in jih v skladu s svojo logiko tudi širi,« je menila komisija. Kako sami razumete šanson? Kaj vam daje in dovoljuje ta glasbeni žanr?
S šansoni sem že dolgo, kaj sploh šanson je in kaj ne, je dandanes morda rahlo nedoločljivo, večina ob tem pomisli na Piafovo ali Brela. Zame je to, če uporabim besede čudovite Juliette Greco, pesem, ki v treh minutah pričara roman ali film. Vsekakor pesem, ki daje velik poudarek pesniškemu besedilu in interpretaciji, kar mi je zelo blizu. To je velik izziv za intepreta, ki ga z veseljem sprejemam. Zanimiv je iz glasovnega vidika, ker pri šansonu moraš začarati, in zanimiv je iz igralskega vidika, ker moraš prepričati. Tako izvajalca kot poslušalca popelje preko meja, v drug svet. Po poslušanju dobrega šansona namreč nisi več isti, šanson pretrese tvoj svet in ga ponovno sestavi.
Kako je nastala pesem Na poti domov?
Besedilo in glasbo je napisal Nino de Gleria. Govori o osamljenosti, ki nekje na poti sreča bližino in naenkrat postane toplo. Poslušljiv, nalezljiv, topel komad, ki te kot vlak popelje na pot in ostane s tabo, tudi ko te odloži na postaji..
Po uglasbljeni poeziji Mile Kačič ste spet sodelovali z Ninom De Glerio. Kako bi opisali vajino sodelovanje?
Nino je velik navdih, je posebno bitje, velik mojster, čisti unikat. Sodelovanje z njim je dinamično in pestro, obsega vso paleto občutij (smeh), prestavlja lastne meje, me postavlja ob zid, zradira in spet pozdigne, preizkuša in uči, vsekakor pa iz mene potegne zanimive stvari.
