Tiskane izdaje
Glasba za Uniko je še najbolj inspirirala finska zima in pa zimski sen, ki se lahko občasno prelevi tudi v nočno moro, pravi Pohjonen. Taka je tudi glasba, na trenutke opojno sanjava, kmalu nato pa kakofoničen kaos. Kot bi se počasi sprehajali po zimski pokrajini, ko nas je zajel snežni vihar. V trenutku od zvočnega pejsaža, do zvočnega zidu. Da pa vse le ni zvenelo ledeno in temačno so poskrbeli godalni vložki, ki jih je izvirno prispeval s kalifornijskim soncem pregret Kronos Quartet, na evropski turneji pa jih zaradi lažje logistike izvaja finski godalni kvartet.
Uniko - Kimmo Pohjonen, Samuli Kosminen in Proton String Quartet.
Foto: Tomi Lombar
Viharni izvedbi glasbe na odru Linhartove dvorane so po, koncu dodatka, botrovale stoječe ovacije občinstva. Čeprav je jasno, da je Pohjonen glavno osišče tega projekta, pa je zasedba na odru delovala kot harmonična skupina enakopravnih udeležencev, kar je polkrožna postavitev na odru tudi sporočala.
Čeprav je Pohjonen znan po svoji neugnanosti, se je tokrat kar vestno zadrževal in večino koncerta odigral sedeč, tako da ga je le občasno vrglo iz stola. Atmosferičnost glasbe, na trenutke skorajda že zračnost, sta z modificiranimi zvoki harmonike in elektronskimi efekti okvirjala, tako zvočno, kot tudi vizualno, Pohjonen in Kosminenim. Bila sta stebra na katerih sloni zvok godalnega kvarteta.
Glasba je bila dinamična in naglih ritmičnih preobratov kot tudi sprememb tempa in je vztrajno pritegovala pozornost. Občasno pa je bila tudi obogatena z vokali, nečim, kar bi lahko bilo podobno joik prepevanju Samijev, ljudstva s severa Skandinavije.
Kimmo Pohjonen, Samuli Kosminen in Proton String Quartet so ponudili občinstvu izjemno glasbeno izkušnjo, z izvrstnim zvokom in primerno igro svetlobe. Večer je bil dokaz, da je pravo in celovito doživetje glasbe lahko le tako, v živo, na koncertu, v ne preveč veliki dvorani.
