Tiskane izdaje
Imajo ljudje na Finskem posebej radi harmoniko?
Da, to je zelo priljubljen in v številnih pogledih nacionalni inštrument. Zvok harmonike je zelo močen, večplasten in prodre globoko v čustva Fincev. Po mojem mnenju seže globlje kot drugi inštrumenti. Je kot miniaturni orkester. Harmoniko igrajo vse generacije. Moj oče je igral harmoniko in oba sva igrala v isti skupini, ko sem bil še zelo mlad. Na Finskem obstaja neverjetno veliko število mladih harmonikarjev. Fantje, dekleta, mladi moški in ženske igrajo različne vrste gumbne harmonike, z eno, dvema ali pet vrsticami gumbov. Preigravajo klasično glasbo, jazz, rock, folk, plesno, tango, sodobno in avantgardno ter eksperimentalno glasbo z velikim poudarkom na kompoziciji.
S harmoniko ste zelo veliko eksperimentirali in na zelo različne načine. Ali imate še vedno veliko tovrstnih idej?
Moj glavni cilj je, da bi našel nov zven za moj inštrument z uporabo elektronskih naprav in spremembami znotraj in zunaj harmonike, na primer z midivzorčenjem, zankanjem in različnimi efekti. Všeč mi je zlivanje teh novih elektronskih zvokov z običajnimi akustičnimi zvoki harmonike in iz tega narediti nekaj povsem novega in drugačnega. Skladal sem okrog teh zvokov in poskusil narediti glasbo, ki bi bila presenetljiva in zanimiva. Vedno iščem nove zvoke in za moj novi album Sensitive Skin sem jih našel kar nekaj.
Zelo sem zadovoljen z albumom in seveda še vedno iščem nove zvoke ter tudi nove ideje, kako uporabiti te zvoke in narediti novo glasbo, nove projekte. Po vseh teh letih sem še vedno navdušen, ko odkrivam nove zvoke, in to glasbeno potovanje je tako razburljivo.
Kot kaže, se ne obremenjujete z mejami, ki so bile vsiljene glasbi.
Imate popolnoma prav! V mojih zgodnjih letih učenja klasične glasbe za harmoniko so bili učitelji zelo konservativni in so me poskušali (in tudi vse učence) prisiliti, da bi igrali skladno z uveljavljenimi pravili. To se mi je zdelo smešno in sem se temu močno upiral. Moje nasprotovanje tem pravilom in vsem poskusom, da bi me spravili v red, ni trajalo prav dolgo, saj sem kaj kmalu zapustil to nezdravo in neustvarjalno okolje in iskal lastno pot.
Tako sem odkril oddelek za ljudsko glasbo akademije Sibelius pod vodstvom vizionarskega Heikkija Laitinena. Navdušil me je njegov široki pristop do glasbe, kar mi je popolnoma odprlo oči in ušesa in temeljito spremenilo življenje. To je bila pomembna prelomnica na moji poti iskanja lastnega glasbenega sloga brez meja.
Glasba je najbolj abstraktna oblika umetnosti. Lahko sploh resnično razumemo glasbo, ali jo lahko le čutimo?
Še eno dobro vprašanje. Menim, da je čustveno doživljanje glasbe najpomembnejše tako za glasbenika kot za poslušalca. Razumevanje glasbe je lahko tudi koristno in mogoče lahko celo omogoči njeno doživljanje na drugi ravni. Nekaterim bi razumevanje, kako je skladba narejena in aranžirana, lahko prineslo dodaten užitek. Najbrž bi bilo za optimalen užitek idealno tako razumsko kot čustveno dojemanje glasbe. Po mojih koncertih sem prejel številne različne in močne čustvene pripombe in spoznal neverjetno moč glasbe, ki sega globoko in v ljudeh vzbuja močna čustva. Njihove zgodbe po koncertih so zame prava nagrada, včasih so kot sanje ali potovanje divje domišljije. Veliko mi pomeni ta povezava na eni ali več ravneh.
Kakšen projekt je Uniko?
Uniko je nastal, ko so se združili različni elementi in dogodki. Začelo se je v začetku leta 2000, ko sva z mojim partnerjem na elektronskih napravah Samulijem Kosminenom naredila projekt, imenovan Kalmuk, z zasedbo Tapiola Sinfonietta. Delo s petnajstčlanskim orkestrom naju je navdihnilo, da greva še naprej, da bi naslednjič vzorce orkestra vključili v našo glasbo in žive nastope, še posebej vzorce godalnega kvarteta. Kmalu po tem naju je David Harrington iz Kronos Quarteta vprašal, ali želimo delati z njimi. Bila sva navdušena. Predlog je prišel ravno ob pravem času.
Glasba se je izoblikovala v daljšem časovnem obdobju in izvira iz neverjetnih zvokov, ki jih je Samuli naredil s pomočjo vzorčenja godal Kronos Quarteta, saj smo z njimi preživeli en teden v Kaliforniji. Nato smo te zvoke združili z zvoki harmonike, vzorčene harmonike in glasu ter različnih elektronskih učinkov in zank.
Poleg tega je bila glasba pod precejšnjim vplivom mojih izkušenj z dolgimi, temnimi, zelo mrzlimi, intenzivnimi in lepimi finskimi zimami. Finske zime močno vplivajo ne le name, ampak na celotno finsko populacijo. Imel sem precej temačnih sanj in nočnih more, ledene sanje, zamrznjene morske sanje in podobne, ki so mi pomagale oblikovati glasbo v meni.
Kaj pa naslov?
Beseda uni lahko pomeni sanje ali spanje. Takrat sem tudi na veliko pil znamenito madžarsko zeliščno pijačo Unicum, ki je precej spodbujala ustvarjalne centre v mojih možganih in mi pomagala oblikovati glasbo! Od tod izvirata projekt in naslov.
Kronos Quartetu so bile skladbe všeč in smo skupaj imeli nekaj koncertov in posneli album Uniko. Proton String Quartet izvaja tudi glasbo z albuma Uniko in to počnejo več kot odlično. Ker so Finci, je z njimi lažje potovati na evropske koncerte. Skladbam so dodali tudi svoj značilni ton. Uniko glasba je dozorela in se je razvijala v zadnjih enajstih letih igranja z obema kvartetoma, Kronos in Proton. Številni elementi se ponavljajo, vendar obstaja še veliko novih. Precej zanimivo je slišati razvoj glasbe z obema kvartetoma.
Je za vas pomembno, da izvajate dela finskih skladateljev?
Ne, želim si igrati svojo glasbo. Obstaja že veliko glasbenikov, ki igrajo glasbo drugih finskih skladateljev.
Prejšnji mesec ste izdali svoj novi album Sensitive Skin. O njem ste rekli, da je to vaš prvi album, ki ste ga naredili preprosto, brez naglice in imeli veliko časa za načrtovanje. Posneli ste ga v domačem studiu, s pomočjo vaših dveh hčera. Pomeni to, da so vaši drugi albumi nastali v naglici z veliko improvizacije?
Na prejšnjih albumih je sodelovalo več drugih glasbenikov, umetnikov in producentov iz različnih državah. Za album Uniko smo imeli Kronos Quartet iz ZDA, producenta Valgeirja Sigurdsoona z Islandije, Samuli in jaz sva iz Finske, snemanje in mešanje pa smo opravili v New Yorku, Reykjaviku in Helsinkih. Bilo je precej zapleteno, da se vsi vključijo v posvetovanja in usklajevanja. Na albumu KTU - Quiver sta sodelovala Pat Mastelotto in Trey Gunn iz ZDA, delo pa je potekalo med Austinom, Seattlom in Helsinki. To je bilo tudi precej zapleteno. Album Sensitive Skin smo posneli v svojem studiu večinoma z lokalnimi glasbeniki.
Snemanje v lastnem studiu pomeni, da lahko ustvarjamo, ko imamo občutek in energijo brez skrbi glede stroškov najema studia. Poleg tega imamo svobodo, da naredimo toliko posnetkov, kot je treba, da so ravno pravi. Torej ni nikakršnega pritiska. Moji hčerki sta prispevali vokale in njun vpliv na skladanje in oblikovanje glasbe je bil zelo pomemben. Njun glas naju s producentom usmerja v neke neznane smeri.
Vse delo je bilo opravljeno na lokalni ravni, v mojem studiu in v zelo organskem postopku v počasnem in neobremenjenem tempu. S producentom Jamesom Spectrumom sva se zlahka povezala, saj sva ugotovila, da sva prava »zvočna brata«. Album sva delala v lastni hitrosti oziroma počasnosti in sproti so se nama porajale nove ideje, ki sva jih vnašala v posnetke. To je bil je zelo naraven, organski proces.
In vaš naslednji projekt je ...?
Najnovejše in najbolj razburljiv je Sensitive Skin, projekt s triom, vključno z bobnarjem in kitaristom in dodatnim elektronskim vzorčenjem. Prav tako trenutno sodelujem pri projektu Bright Shadow s finsko baletnico Minno Tervamäki. Ta predstava je nekaj posebnega ne samo zaradi zvoka in glasbe, temveč zaradi koreografije, videa in zgodbe. Leta 2017 se bom lotil novega projekta za orgle, kjer bom posnetke zvokov velikih orgel iz filharmončne dvorane poskušal sestaviti v glasbo, ki bo nastala iz spreminjajočih se zvokov harmonike. Na odru bo v živo organist ter akustični in elektronski zvoki harmonike, vzorci zvoka orgel in mešanica vseh teh elementov skupaj v različnih kombinacijah. To bo gotovo zelo zanimivo!
