Tiskane izdaje
Redki so večeri, kot je bil ponedeljkov, ko je ruski pianist Jevgenij Kisin običajno zadržano ljubljansko občinstvo kar nekajkrat spravil na noge.
Redki so tudi pianisti, ki si lahko za recital privoščijo takšen spored.
Izvedba Schubertovih klavirskih sonat namreč predstavlja problem, ki izhaja iz nesorazmerja med profiliranostjo glasbene tvarine in načinom njene obdelave na eni ter časovno razsežnostjo posameznih stavkov in celote na drugi strani.
Izvedba teh skladb zaživi le v vrhunski izvedbi, navduši pa izjemoma. Kisin je v interpretaciji ubral klen in možat pristop, utemeljen ne le z obsežnostjo skladbe, pač pa tudi s prostorskimi pogoji njene izvedbe. Slednja se je odlikovala z izklesanimi napetostnimi loki, barvno in dinamično čvrsto zastavljeno interpretacijo formalne strukture in neposrednostjo brez sentimentalnosti, pri čemer je bila izvedba zadnjega stavka mojstrovina zase.
V drugem delu smo slišali izbor skladb iz mladostnega opusa Aleksandra Skrjabina, ki terjajo zaradi principa »šablonske« periodične gradnje prav tako pazljiv pristop k arhitektoniki izvedbe kot Schubert, le da je namesto z napetostnimi loki treba graditi formo z loki, vzpostavljenimi skozi vrtinčenje in valovanje.
Kdor to zmore in si upa, lahko tudi poleti in Kisin je poletel visoko. V Sonati Fantaziji je že v prvem stavku ponovno presenetil s čudovito preprosto, logično in naravno tekočo izvedbo, a hkrati napetostno razgibano in barvito v vseh registrih inštrumenta, medtem ko se je drugem stavku povsem dvignil nad raven tehničnega in ga tako osvetlil v novi luči.
Tudi v Etudah op. 8 je delikatno nalogo vzdrževanja notranjega ravnovesja med na videz togim načinom oblikovne gradnje in možno svobodo metričnega in časovnega oblikovanja izpeljal sijajno. Izbor etud je še zaokrožil in nadgradil z drugim od treh dodatkov večera (Etuda op. 42 št. 5).
Interpretacije Jevgenija Kisina kar »pokajo« od muzikalnega zdravja. Njegov pristop odlikujejo preprostost, iskrenost, neposrednost in glasbeno poštenje. Tehnika mu je sredstvo in zgolj sredstvo. V vsakem trenutku se v polni meri zaveda strukture celotnega dela. Zato v njegovih izvedbah ni prostora za stranpoti ali mašila.
Vse je bilo na svojem mestu, samoumevno, barvito in zvokovno dognano. Preprosto, naravno in v celoti prepričljivo, a še kako osebno, Kisinovo. Kaže, da se je tokratna sezona začela z viškom, ki se mu bo v nadaljevanju težko približati. Zato gre zahvala tudi organizatorjem koncerta, ki so omogočili ta enkraten dogodek.
