Tiskane izdaje
V deževnem, a vseeno skoraj polno zasedenem Poletnem gledališču v Križankah smo prisluhnili delom predvsem sodobnih kitajskih skladateljev v izvedbi Simfoničnega orkestra Qingdao pod dirigentskim vodstvom Zhanga Guoyonga ter solistov Nia Jiapenga (violončelo) in Hana Leia (guanzi).
Kitajski glasbeniki so bili zadnja leta kar nekajkrat gosti Ljubljana Festivala. Tokrat so nas najbolj zanimali njihovi (in drugi) sodobni skladatelji, kot so Li Huanzhi (1919–2000) s svojo Pomladno festivalsko uverturo, Zhao Jiping (1945) s Fantazijo - suito, koncertom za menda kar dva tisoč let stari kitajski inštrument guanzi in orkester Svilna cesta, ameriški komponist Jeff Rona (Iz Pesmi o morju: Regata, simfonična pesnitev, napisana ob 29. tekmovanju olimpijske jadralne regate Quingdao) in slavni Tan Dun (r. 1957) s Koncertom za violončelo in orkester Prežeči tiger, tihi zmaj.
Domnevno obvezni evropski delež, tokrat z Italijanskim kapričom P. I. Čajkovskega, se je v Križankah pokazal kot interpretativno še najmanj prepričljiv in ni pokazal toliko izvajalskih kvalitet (slabe in neprepričljive trobente, premalo italijanskega temperamenta in melosa, mediterana), da smo takoj pomislili, da bi to delo s programa zlahka črtali in izvedli še enega Kitajca.
Samozavest Kitajcev
Tu pa smo pri vprašanju kitajske kulturne samozavesti, glasbene še posebej. Če greš na dolgo potovanje v Evropo, tokrat so kitajski gostje imeli pet koncertov v Franciji, Italiji in v Ljubljani, je najbolje, da predstaviš svojo nacionalno glasbo. Če bi šla Slovenska filharmonija na Kitajsko, naj bi izvajala samo slovenske skladatelje. Ko bomo v naših glavah na to pripravljeni, bomo osvobojeni kulturnega suženjstva, tako evropskega kot ameriškega! Kitajci so nam v Križankah na neki tihi in verjetno njim neznani ali notranje samoumevni, med nami pa opazni način dali vedeti, da je identiteta neke nacionalne kulture na prvem mestu, »papagajstvo« pa je avtomatično tako rekoč brez vrednosti.
Med kitajskimi skladatelji je pri nas najbolj znan Tan Dun (r. 1957), še posebej po svojih operah Marco Polo (1996) in Prvi kitajski cesar (2006). Tan Dun je svetovna glasbena zvezda z izjemnim skladateljskim opusom, ki poleg oper vključuje še filmsko in multimedijsko glasbo, koncerte, simfonije, komorna dela, glasbo za gledališče in film ... Je Unescov ambasador dobre volje, še prej pa je bil ambasador na svetovni razstavi leta 2010 v Šanghaju.
Tan Dun, kot smo videli na izvedbi njegovega Koncerta za violončelo in orkester Prežeči tiger, skriti zmaj, zna pisati, ima natančen pregled nad celoto dolge, šeststavčne kompozicije. Ima smisel za vsebino in zvočna razmerja med solistom, posameznimi sekcijami, tu še posebej s petimi tolkalci, ki so uporabljali pravcati arzenal svojih tolkal. Tan Dun jih je zaposlil z vso rafiniranostjo in občutkom za njihovo poudarjeno sodelovanje, kar je pri koncertih pravzaprav bolj redkost.
Solist je v vsem koncertu imel eno samo kadenco, a se je zdela kot avtorefleksija človeka v zvočnem okolju kitajskega glasbeno-kulturnega utripa. Posrečena je bila uporaba alt flavte oziroma piccola in harfe v dialogu s solistom, medtem ko je ostale sekcije (pihala, trobila) skladatelj izpustil. Solist Nie Jiapeng je bil odličen.
Nevihta, ki je ni bilo
Oder Križank je še v fazi akustičnega in prostorskega (glede optimalne postavitve orkestra) eksperimentiranja. Deloma tudi svetlobnega, očitno pa tudi strešnega (ker se je nenadoma žleb na vrhu Križank pokvaril in je začelo v ozadju liti, kot da je zunaj nevihta, ki pa je v resnici ni bilo; je le malo rosilo!).
Tokrat samo opazili nenavadno bogat zvok kontrabasov in violončelov. Odgovor smo dobili takoj; organizatorji so za vsakega inštrumentalista poskrbeli za akustični leseni in znotraj votli podstavek, tako da je imel vsakdo svoj mini »oder«. Opazna pa je bila še nedodelana lega ali premajhna razlika v višini trobilcev za pihalci (ob dejstvu, da se je zdela sekcija trobil v tem orkestru precej skromna; premalo leska in nasploh zvoka so nam pokazali, tako je izpadel že uvodni Čajkovski s trobentami skorajda boječ, poleg tehničnih napak!).
Zhao Jiping (1945) sodi med najpomembnejše in najbolj znane kitajske skladatelje. Kot smo prebrali v programski zloženki, je zlasti znan kot avtor glasbe za svetovno znane filme, kot sta Dvigni rdečo svetilko ali Zbogom, moja konkubina. Je dobitnik številnih mednarodnih priznanj in nagrad, tudi na filmskih festivalih v Cannesu in Berlinu. Strokovnjaki mu priznavajo spretnost združevanja tradicionalne kitajske glasbe z značilnostmi zahodne glasbene govorice.
Zunanji vzgib za nastanek skladbe Fantazija - suita, koncert za guanzi in orkester Svilna cesta je bil širše zasnovani projekt Svilna cesta, ki ga je leta 1998 ustanovil sloviti violončelist Yo-Yo Ma. Navdihnila ga je kulturna tradicija zgodovinske Svilne ceste in cilj projekta sta združevanje in spoznavanje kultur, umetnikov in poslušalcev vsega sveta.
Za dodatek: dve presenečenji
Dobro, to je opažanje od zunaj; od znotraj ali v Križankah pa smo se prepričali, kako rafinirano je skladatelj uporabil star kitajski inštrument; pihalo, z odličnim solistom Hanom Leiem. Prav tako dolga petstavčna kompozicija ima v prvih dveh stavkih bolj obredni kitajski značaj, potem pa se ritmična razgibanost le še okrepi, skladba v osredju postane bolj temperamenta in hitra, potem se spet umiri in postane bolj ilustracija sodobne kitajske glasbe in njenih značilnosti (npr. lestvica). Morda pa je bil za nas presenetljiv sam konec, v katerem smo prepoznali bližino balkanskih ritmov in melosa!
V tem kontekstu so bile omenjene skladbe Huanzhija, Rone in Čajkovskega potisnjene bolj v interpretativno ozadje, kar pa ni nič narobe; dovolj je, da smo slišali dve močni kompoziciji oziroma dva tipična kitajska sodobna koncerta!
Za dodatek je odlični, samozavestni in suvereni dirigent Zhang Guoyong poskrbel za dve presenečenji. Najprej s prenosom zaključne koračnice vsakoletnih koncertov Berlinskih filharmonikov na njihovi odprti sceni (Berliner Waldbühne) Paula Linckeja Berliner Luft z žvižganjem množice poslušalcev (česar v Križankah ni bilo, tako da je bil žvižgač samo en trobentar). Drugo presenečenje je bila ilustrativna Train Toccata Liuja Yuana, ko smo podoživljali vožnjo s kitajsko železnico, tudi s petjem samih članov orkestra! Menda je bila bolj mišljena otroška železnica, sicer bi vlak hitro iztiril!
