Tiskane izdaje
Če kdo napiše pri štiriindvajsetih letih sedemintrideset minut dolgi klavirski koncert in ga potem sam izvede ob spremljavi Simfonikov RTV Slovenija v veliki dvorani Slovenske filharmonije, potem že velja biti bolj pozoren, kot če gre za kakšno priložnostno komorno, solistično, eksperimentalno ipd. delo.
Klavirski (in violinski) koncerti so nasploh zahtevnejši, ker se vsaka novost postavi v kontekst zgodovine pianizma, hkrati pa mora skladatelj pokazati večje znanje.
Mladi skladatelj Matija Marčina (r. 1989) je dovolj samozavesten, ambiciozen, prodoren, spreten organizator, vsestransko usmerjen glasbenik, ki sicer niha med klasično in jazzovsko glasbo, a vidi v obeh možen spoj, tako kot bolj ali manj zanika avantgardo kot stilni in izrazni moment, saj se zaveda, da je zašla v slepi rokav solipsizma in posledično ostala brez pričakovanega odmeva.
Seveda pa to še ne pomeni, da je »nova melodija« ali »jazz simfonizem« že sam po sebi v kakšni prednosti. Morda ima takoj na začetku večji odmev in številčnejši avditorij, a je prav tako treba imeti samostojni stil, izraz, invencijo, vsakršno znanje, tako solistično kot orkestralno.
Ni treba biti Liszt, da bi izrazil sebe
Matija Marčina se zdi, da vse to ima v meri, kot se pritiče glasbeniku s potenco in njegove starosti. Kot pianist se približuje bolj jazzu kot klasiki, bolj baladnemu razpoloženju (tu je še veliko možnosti za iskanje zvočnih barv klavirja v smisli genialnega Oscarja Petersona, še zlasti, ker je Marčina skoraj pretiraval s kakšnimi šestimi, sedmimi kadencami ali kadencami z nadaljevanjem dialoga s posameznimi inštrumenti (npr. flavta) ali sekcijami.
Invencije je veliko, strukturno pa se da še marsikaj doreči, morda skrčiti, ker se motivično delo na posameznih mestih ponavlja in ne razvija v smislu sicer klasično zasnovanega koncerta.
Marčina kot pianist pazi, da svoje znanje akumulira do prepričljive točke in vtisa suverenega nastopa kot celote. Tehnično zahtevnejših mest nima; nič virtuoznega, briljantnega, kar bi zahtevalo še več in višji domet. Ni mu treba biti Liszt, da bi lahko izrazil sebe.
Marčina je svoj klavirski koncert začel pisati že leta 2010 in je dobil svojo prvo zaključno fazo leto kasneje. Potem je partituro pustil, da »stoji«, in jo sčasoma obudil ter v »nadaljevanju kreativnega procesa z manjšimi preoblikovanji«, kot sam pravi, v letu 2012 in 2013 uspešno zaključil. Torej je za dober klavirski koncert potrebnih kar nekaj let.
Pri skladatelju je pomembna še ena komponenta, jazzovska klavirska improvizacija, čeprav se zdi, da ima marsikaj že napisano, in je bral z not. A nekaj trenutkov »drznosti« smo le slišali. Orkestrski part je dober, ima vse komponente spremljave in hkrati zaposluje glasbenike, da so ves čas angažirani. Dinamika je bila pod natančnim dirigentskim vodstvom Simona Krečiča uravnotežena, le na koncu je orkester lahko izrabil svojo izrazno moč v večjem crescendu.
Bistven je pogled naprej, ne nazaj!
Druga noviteta Andraža Lasiča z naslovom Povzetek iz usode nekega komponista za godalni orkester (2011-2012) v treh stavkih je bila manj prepričljiva, ne zato, ker se skladatelj sklicuje na to, da je partitura nastajala v času bolezni in vsega, kar ji je sledilo, ampak zato, ker je premalo inventivna in kontrastna, manjka ji večja osebnostna nota.
Bližina predsmrtnega Mahlerja, pa Bartóka, morda celo Šostakoviča, skladbo vrača nazaj, namesto da bi videla pot naprej. Bistvo ustvarjanja je gledanje naprej, ne nazaj!
Brez šibkih ali praznih mest
Prijetno pa je presenetila mlada pianistka Maja Gombač (1991) z interpretacijo popularnega Griegovega Klavirskega koncerta v a-molu op. 16.
Predstavila se je s celovito koncertno pripravljenostjo, kar ni vedno samoumevno; njena interpretacija nima šibkih ali praznih mest, ampak gradi na stilni zaznamovanosti glasbe, kot jo čuti in podaja; ima finese in začuda čvrst, krepak ton, ko je to potrebno.
Subtilnost in dramatika ob tehnični izdelanosti pa so dobra popotnica za naprej.
