Tiskane izdaje
Ženski pevski zbor Kombinat je v naš vsakdanjik pred približno sedmimi leti in pol vrnil iz ilegale ter pozabe pesmi upora in revolucije. Skupina deklet in žena se je na obletnico upora, 27. aprila 2008, zbrala na ustanovni skupščini v ljubljanskem Rogu. Takrat so se odločile, da bodo prepevale pesmi upora z vsega sveta v njihovih izvirnih jezikih. To, poleg krajših uvodov, ki pojasnijo, kdaj in kako je katera pesem nastala, je postalo njihov prepoznavni znak. Kombinatke so nastale ravno v letu, ko je bila potreba po pesmih s takšno vsebino nujna.
Vstajniška gibanja so šele sledila in so bila kulminacija nezadovoljstva prebivalcev Slovenije z odgovornimi ljudmi, ki so se hote ali nehote obnašali zelo neodgovorno z našo državo. Na številnih protestih so bile tudi Kombinatke in so rade zapele kakšno uporniško pesem in kmalu se jim je pri petju pridružila množica. Kombinatke so bile tako kot večni ogenj v tistih praviloma zelo mrzlih dnevih in večerih, ko so podžigale samozavest in pričakovanja protestnikov, da je za spremembe treba nekaj tudi narediti.
Dokumentarni film povzame nastanek, zgodovino in temelje ideje, ki združujejo Kombinatke, kakor tudi njihove družine, prijatelje in glasbenike. Kombinatke so pevski zbor, kot ga v Sloveniji, deželi pevskih zborov, ni. Pojejo tisto, kar poskušajo živeti. In ena teh pesmi je Pesem upora, njihova avtorska, saj jo je napisala Kombinatka in kantavtorica Ksenija Jus, glasbo pa je prispeval Drago Ivanuša. To je tudi postala himna slovenskega protestniškega gibanja.
Kot so povedale avtorice, je film nastal podobno kot tudi same Kombinatke, brez kakršenkoli resne produkcije, zato pa z veliko volje, žara in srca. V filmu o Kombinatkah so spregovorile tudi sociologinje Renata Šribar, Vesna Leskošek in Tanja Rener.
Čeprav naj bi to bil ženski film o ženskah, pa je to predvsem film o posameznicah, ki so v skupnem udejstvovanju začele spreminjati naš vsakdanjik. Mogoče se bo komu zdelo to pretiravanje, vendar je res, da je bila pred pojavom Kombinatk partizanska in sploh uporniška pesem v javnosti nezaželena, pojmi, kot so solidarnost, bratstvo in svoboda, pa so bili zasuti z individualizmom in konzumizmom. Normalizacija slovenske družbe, ko zadonita tako Internacionala kot Pesem upora pred slovenskim parlamentom, v dvorani Stožice ter na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, se nadaljuje.
Film je tak, kot so Kombinatke, neposreden, improviziran, angažiran, predvsem pa srčen.
In kot smo v Delu zapisali ob praznovanju prvega rojstnega dne Kombinatk, ki so ga imele v nabito polni dvorani Skala v Pivki s pomočjo zasedb Ante Pupendanten Banda, Stranci in Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta: »Bilo je čustveno, bilo je uporniško in bilo je poslano glasno in jasno sporočilo, da bolj ko nas zatirajo, glasneje bomo peli.«
