Tiskane izdaje
Ameriški kitarist, skladatelj, improvizator in glasbeni aktivist iz New Yorka Marc Ribot je letos še drugič s solističnim nastopom nastopil na Metelkovi. Reden gost slovenskih odrov, od tistih največjih, do malih klubskih prostorov, cenjen strunar, ustvarjalec in poustvarjalec se v zadnjih letih s solo recitali vse bolj spušča v krhka in intimna zvenenja akustične kitare.
V njegovem izvajanju se povsem samosvoje, iskrive interpretacije različnih žanrov in stilemov viličijo, gnetejo in prehajajo v pretočno idiosinkratično ekspresijo, ki je hkrati silovita in mehkobna obenem, improvizatorsko spontana in zvesta izvirnikom obenem. In v tem vmesju pa to postane glasba Marca Ribota.
Ribot je namreč žlahten muzikant, glasbenik s svojim jasno začrtanim zvokom, zvenom, ki prehaja poustvarjalnost in prehaja v čisto kreacijo, pa čeprav ob tem preigrava tuje pesmi. Ob tem Ribota v solo recitalih še vedno preganjajo duhovi Alberta Aylerja (začel je z njegovo skladbo Holy Holy Holy, končal in smiselno ter čustveno zaokrožil pa z znamenitim posvetilom temu pokojnemu ameriškemu pihalcu 'Flowers For Albert'), ki pa ga je v obliki petih daljših skladb vpel v asemblaž (in nikakor ne v pastiš!) različnih kitarskih tehnik in senzibilnosti, v katerih skupaj zazvenijo črnska duhovna pesem, folk, blues, jazz, rock, improvizirana glasba in še kaj.
Ob tem v zvoku prši teritorij od pogorja Apalači, cerkva ameriškega juga, surovih bluesovskih delt Mississippija, jazzovsko vzhičenost in gorečnost New Orleansa, bolj umirjeno in z rockom zašiljeno izkušnjo čikaškega bluesa, vse do drzne kreativne zvedavosti sodobnega New Yorka in njegove downtown glasbene sredine.
Marc Ribot glasbe ne interpretira linearno, temveč jo prši in premešča, z interpretacijo, ki v jedru svoje ekspresije tiči med robatostjo zvena in subtilno modulacijo tona, med variiranji melodij in zgoščenim pulziranjem, med radikalno razgradnjo, postankom, celo premislekom, vtrtim med zvenom in tišino.
Skozenj se vrši nenehen eksperiment, ponovno iznajdevanje že znanih vzorcev in melodij, tu in zdaj ter nikjer, kjer se navdušujoče na odru pred nami razpira preteklost skozi sodobnost, tradicija pa se na novo reinterpretira, tako glasbe kot glasbila samega. Pri tem pa glasbene tradicije in avtorji skozi Ribotovo interpretacijo postanejo zgolj reminiscence, ne pa določujoče figure njegove glasbe.
Zato je Ribot še vedno glasbenik, kitarist, umetnik na robu, kot se je o njem zapisalo kolegu Ičotu Vidmarju. In tam vztraja, ne glede na to, da je igral v težkih pogojih ekstremne zadušljivosti in sopare v polnem Klubu Gromka. Ta okoliščina je morda intenzivnost njegovega recitala v zadnjem delu rahlo načela, vsekakor pa je načela tudi pozornost zbrane publike. A Ribot je v njej radikalno vztrajal, skrajno in do konca, kar velja zgolj za velike ustvarjalce …
