Tiskane izdaje
Za nami je še en Cankarjev torek. Včerajšnji je pripadel ameriškemu saksofonistu Stevu Lehmanu, ki je v triu predstavil novo ploščo Dialect Fluorescent. Na njej Lehman nadaljuje akademsko-analitični pristop k jazzu in se poglobi v raziskovanje glasbenih izrazov oziroma dialektov. Razvijanje specifičnega izraza in lastnega zvoka je seveda bistvo vsakega glasbenika in v tem smislu spoznavanje svojega narečja, ki izhaja iz širšega konteksta maternega (glasbenega) jezika, ni samoumevno niti geografsko predeterminirano.
Zato Lehmanova izbira konverzatorjev pri tem projektu ni naključna. Gre za dva izmed ključnih mladih predstavnikov newyorške ritem sekcije. Kontrabsist Matt Brewer (letnik 1983) izhaja iz glasbene družine in slovi po inovativnem izrazu, globokem zvoku in ritmični podkovanosti. Bobnar Damion Reid (1979), čigar oče je znani basist, je bil Lehmanova prva izbira, zaradi preciznosti v igranju, ekspresivnosti in povezanosti z jazzovsko tradicijo, ki teče po liniji znamenitega Billyja Higginsa. Oba sta sodelovala tudi s slovenskimi jazzisti – z Juretom Puklom, Igorjem Bezgetom in Igorjem Lumpertom.
Dialoškost dialektov
Lehmanov trio je poslušalce včerajšnjega koncerta v svoj svet pahnil z intenzivno abstraktnostjo. Z drznim zaletavanjem v strukture kompozicije, osnovane na zapletenih ritmičnih sistemih, prek katerih se je pletla mikrotonalna melodija, vse skupaj pa je osmišljala basovska linija. Kot bi se ravno prek matematičnega razslojevanja glasbene strukture poskušali dokopati do bistva, se otresti vplivov in približati svojstvenosti svojega dialekta. Lehman je pri matematično-analitičnem raziskovanju tako strasten, da postane strastna tudi njegova glasba, čeprav na prvi posluh morda njene duše ni lahko zaznati.
Steve Lehman je našel izziv v iskanju novih načinov gradnje kompozicije že med študijem na newyorški Columbia University, kjer je napisal disertacijo z naslovom Liminalnost kot okvir za kompozicijo: ritmični pragovi, spektralne harmonije in afrologična improvizacija. Zanimajo ga predvsem kognitivni učinki zvoka ter vpliv harmonij in ritma na človekovo zaznavanje, je povedal po koncertu. Morda njegov najbolj zapleteni »matematični« album je Travail, Transformation & Flow iz leta 2009, za katerega je prejel odlične kritike, The New York Times ga je imenoval za najboljši jazz album leta. »Še sam sem bil presenečen,« je priznal Lehman, »pri tem albumu sem razmišljal o novih načinih improviziranja v različnih sestavih, o orkestraciji v oktetu ... In bolj ko sem se poglabljal v strukturo, bolj sem prihajal do nekega bistva, smisla, ki so ga razumeli tudi drugi. Zanimivo, kako matematika pomaga razkriti dušo,« je povedal.
