Financiranje kulture: »Kot če bi usahnil izvir Soče!«

Klemen Ramovš je pisal vladi, na Gregorčičevi in Maistrovi o zahtevah pobudnika festivala Sevicq Brežice molčijo.

Objavljeno
16. februar 2018 11.08
Igor Bratož
Igor Bratož

Festival Seviqc Brežice, ki si ga je zamislil Klemen Ramovš,­ je bil med nevladnimi­ ­institucijami, ki jim je ministrstvo za kulturo na zadnjem t. i. programskem razpisu zavrnilo nadaljnje programsko sofinanciranje. Ramovš je lani jeseni in konec prejšnjega meseca pisal predsedniku vlade. Ta ne odgovarja.

V prvem pismu je Ramovš orisal kontekst delovanja »izrazito evropsko, podjetniško in mednarodno« naravnanega festivala, ki ga je začel v Radovljici pred 35 leti, predsedniku vlade pa je položil na srce: »Ob nastajanju novega nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 vas prosim, da tehtno razmislite­ o pomenu in vlogi nekaterih vrhunskih programov nevladnega sektorja na področju kulture ter nujno in primerno ukrepate, da se Slovenija ne bo znašla na repu ne le evropske, ampak tudi svetovne kulturne scene.«

Da ga premier ne bi kar takoj odpravil, je Ramovš dodal razlago, zakaj piše njemu in ne ministru za kulturo: »Zato, ker brez vaše politične podpore ni mogoče resno poseči v več kot dvajsetletno zamrznjeno stanje v kulturi zaradi kulturne politike, ki je zaradi obrobnega položaja in politične odrinjenosti privolila v tako stanje.«

Nasvet predsedniku vlade

Ramovš je namenil predsedniku vlade tudi brezplačen nasvet: »Vrhunski nevladni programi so nujna dopolnitev javnim zavodom, ker je lahko nacionalna kulturna­ produkcija razen z redkimi izjemami uspešna le v povezovanju institucionalnega­ in nevladnega sektorja. Če boste s pasivnostjo, počasnimi ali slabimi rešitvami obglavili elito nevladne produkcije, boste tudi institucionalni kulturi napravili nepopravljivo škodo.«

Dodal je pomenljivost, o kateri se zdi, da jo oblast pri reguliranju zadev v kulturnem sektorju prerada pozablja: »Tudi argument, da se prioritetno sofinancira državne javne zavode, češ da bi ministrstvo kot izvoljeni pooblaščenec državljanov že ustanovilo tudi nov javni zavod, če bi se to pokazalo za potrebno, ne vzdrži, ker zanika pomen civilne družbe.«

Prekinjen priliv proračunskih sredstev je Ramovš komentiral z besedami, da premalo denarja za dejavnosti in načrtovanje pomeni prirezane peruti festivala, ki so ga kot vrhunskega in pomembnega – kot kažejo odzivi – prepoznali mnogi doma in v tujini.

»Peticijo podpiram, ker bi prenehanje festivala Seviqc Brežice za kulturo na Slovenskem pomenilo podobno, kot če bi usahnil izvir Soče. Predlagam podporo MzK in drugih virov. Tudi sam bom podpiral festival,« je lani jeseni zapisal Janez Pergar, predsednik ljubljanskega Kluba managerjev.

»Peticijo podpisujem v imenu skupine SRČ (Smrekar, Rotovnik, Čopič) z upanjem, da bomo skupaj pokazali voljo in moč za nujne spremembe, da bomo prišli do bolj pravičnega in učinkovitega kulturnega modela,« je dodala Vesna Čopič.

Direktor ZRC SAZU Oto Luthar pa je tik pred kulturnim praznikom navrgel: »Peticijo podpisujem, ker utopično upam, da bo tudi tako mogoče zajeziti antiintelektualizem in nelagodje političnih elit v zvezi s kreativnimi poklici.«

Rešitve namesto jamranja

Posledica prekinjenega financiranja festivala in njegovega početja je odpoved spletnega prenosa koncerta za članice Evropske mreže za staro glasbo Rema 21. marca, na evropski dan stare glasbe, ki je nastal ravno s prizadevanji festivala Seviqc Brežice.

V nasprotju z mnogimi drugimi nevladniki, ki so ob zdajšnjih finančnih rezih – zadnji programski razpis je določal, da bo izbranih največ 28 programov – kritično spregovorili o kulturni politiki, je bil Ramovš tako rekoč več kot prijazen do oblastnikov in morebitnih bodočih oblastnikov (probleme si želi predstaviti vsem političnim strankam, ki se utegnejo uvrstiti v državni zbor v prihodnjem mandatu):

svojim zahtevam, ki jih je bilo najprej osem, potem je dodal še tri, je priložil tudi izčrpno pojasnilo in razlago, v katerih ni le opisal posameznih problemov, ampak je dodal tudi mogoče rešitve. Državni birokraciji je torej kot na pladnju ponudil, da brez odvečnega tuhtanja izbere primerno razrešitev posamezne zagate, ki tare (nevladni) kulturni sektor.

V točki, v kateri pledira za uveljavitev zakonsko določene primerljivosti sofinanciranja nevladnega sektorja v primerjavi z javnimi zavodi, Ramovš svetuje, naj se to opravi tako, da bi bil upoštevan glede na vsebinske cilje strokovno določen stroškovnik: ministrstvo za kulturo naj sredstva iz povišanja državnega proračuna za kulturo (Ramovš opozori, da se proračun za ­kulturo v zadnjih treh letih povečuje) prednostno nameni nevladnemu sektorju in njegovim najprepoznavnejšim programom. »S tem javni sektor ne bi izgubil ničesar, nevladni sektor in samozaposleni v kulturi pa bi imeli možnosti, ki ne bi bile najbolj krut prekariat.«

Zgolj životarjenje?

Ramovš je dal zdajšnjim nosilcem kulturne politike z interpretacijami problemov precej lekcij in odličnih uvidov, med njimi je pomisel, da so s sodelavci festivala Seviqc Brežice »stali in obstali [...] vsa ta leta brez jasne in odločne podpore kulturne politike, ki se ves čas izgovarja na zastareli model kulturne politike, po katerem prednostno obravnava javne zavode, namesto da bi ustrezno podprla sicer enako pomembne programe, ki nastajajo na neodvisni sceni.« Ramovš jih je opozoril, da je ministrstvo za kulturo »pri distribuciji javnih sredstev na področju kulture zagotovo predstavnik davkoplačevalcev za celotno področje kulture, tako institucionalne kot nevladne«.

Predsedniku vlade je namenil zelo jasne besede: »Če je do finančne krize politika inercije še zadostovala, se po njej, ko se je za četrtino zmanjšal nacionalni kulturni proračun, obeta zgolj životarjenje. Iskreno upam, da boste prepoznali to težavo in se tudi kot politik, ki stavi na pravno državo, osebno zavzeli za premostitev zloveščih težav.« Ramovš čaka na avdienco pri predsedniku vlade, na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo, iz kabineta do konca redakcije niso odgovorili.