Tiskane izdaje
»Vedno sem bil nekaj vmes,« je Kristijan Krajnčan odgovoril, ko sva se pred dvema letoma, ko je otvoril Jazz festival Ljubljana, pogovarjala o tem, ali je bolj čelist, bobnar, skladatelj, filmar, jazzist ali klasični glasbenik. Z združevanjem različnih glasbenih zvrsti in polj umetnosti – njegov zadnji projekt Hidden Myth (Skriti mit) je tedaj vključeval ples, videoinstalacije in poezijo – je kazal na svojo večstransko ustvarjalnost, ki pa se je zdaj strnila v solo projekt. Umetnik, ki že dvanajst let živi na Nizozemskem, bo danes v sklopu 3. enodnevnega festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice v Cankarjevem domu predstavil svoj novi projekt DrummingCellist.
Od Skritega mita, projekta, ki ste ga uresničili s številnimi sodelavci, ste se obrnili k sebi, vase. Kako ste dobili idejo za solo projekt, v katerem združujete obe plati svoje glasbene osebnosti?
Tako je naneslo, da sem lani večkrat poprijel za čelo in raziskoval nove načine igranja nanj. Čeprav sem ravno s tem inštrumentom vstopil v svet (klasične) glasbe pri petih letih, sem ga pozneje, v srednji šoli, zamenjal za bobne in jazz. Ko sem se torej spet bolj posvetil čelu, me je presenetilo to, da sem s tem inštrumentom res močno povezan. Močneje, kot sem mislil. Morda zaradi zvoka, s katerim se lahko bolj čustveno izrazim. Morda pa me je na nezavedni ravni spet povezal z otroštvom. Pomislil sem, kaj, če bi bobne in čelo igral hkrati. To je bil bolj eksperiment. Najprej sem nameraval samo posneti ploščo, ki je lani izšla v digitalni obliki, nisem si predstavljal, da bom s tem projektom kdaj nastopal. Potem pa so me povabili na 12. Festival slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem in zdaj še na Zvončke in trobentice ...
Hkratno igranje obeh ne najbolj priročnih inštrumentov na odru je nedvomno poseben psihofizični izziv. Pomagate si z nasnemavanjem v živo.
Na koncertu igram ali na bobne ali na čelo, občasno pa uporabim looper, na katerega v živo posnamem ozadje na en inštrument in prek posnetka nato na drug inštrument improviziram. Ideja o bobnarju čelistu se je prijela in zdaj v tej dvojni vlogi nastopam tudi v drugih zasedbah. Prejšnji teden sem z maroško pevko snemal arabski ambientalni album. S klarinetistom Alexom Simujem igram tako, da čelo postavim na mesto malega bobna in igram oboje hkrati. Mali boben je premaknjen ob stran in na koncu se počutim – in najbrž tudi izgledam – kot hobotnica. A nočem, da bi to postal nekakšen cirkus, zato še vedno razmišljam, kakšna bi bila najboljša rešitev, da bi lahko igral oba inštrumenta hkrati.
Ste s temi nenavadnimi kombinacijami drugače odkrili oba inštrumenta?
Ni ravno tako, kot bi se učil novega inštrumenta, ampak ta dva, ki ju znam, zdaj res igram na nove načine. Na čelo več improviziram, uporabljam ga kot tolkalo
Na repertoarju je Bach. Kako gredo skupaj bobni in Bach?
Dolgo sem razmišljal, kako naj igram Bacha na bobne, ne da bi bil suženj osnovne forme oziroma da me ne bi odneslo preveč stran, kar tudi ne bi bilo dobro. Bacha ne igram z metronomom, njegove kompozicije nimajo stabilnega tempa, imajo pa neki groove. Pri igranju moraš razmišljati bolj baročno, pustiti glasbi, da diha. S čelom ustvarim formo, referenco, nato pa jo z bobni poskušam oplemenititi, lovim oblike, fraze, poudarim točke tenzije, igram bolj melodično.
Zakaj ravno Bach?
Z Bachom sem tesno povezan od otroštva. Že učitelj mi je govoril, da igram Bacha s posebno zrelim občutkom in ob tem delujem, kot bi bil nekaj let starejši. Čeprav dolgo nisem igral čela, znam Bachovo suito v D-duru še zdaj
Kakšne občutke vam to vzbudi?
Zame je ta glasba od boga. Pa ne mislim samo religiozno. Bach me poveže z neko višjo silo, instanco, kakorkoli kdo to poimenuje. Vse skupaj se združi v celoto na več ravneh – matematično, strukturno, čustveno, spiritualno. Podobno slišim in čutim tudi ob glasbi estonskega skladatelja Arva Pärta, čigar kompozicije sem prav tako vključil v repertoar. Pri obeh slišim to dvojnost, ki se v človeku nenehno bojuje – božanskost
Bach, Pärt in ... blues. Zanimiva kombinacija.
Res je, ker tudi to glasbo močno čutim. Igral bom skladbe, ki sem jih napisal za filme, in glasbo, ki bo na novi plošči. Ta bo bolj povezana s filmsko glasbo. Zadnjič sem se poigraval z glavno temo iz filma Terminator, ki ima nenavaden trinajstosminski ritem. Če bom pri volji, bom na koncertu odigral tudi to skladbo.
Za filme ne pišete samo glasbe, ampak tudi scenarije.
Prvi album DrummingCellist, ki je izšel lani ste financirali s t. i. množicanjem preko spletne strani Indiegogo. Kako se je obnesla ta zamisel?
S kitaristom Georgejem Dumitriujem smo že enkrat tako zbirali denar za ploščo, zato sem si rekel, zakaj pa ne bi poskusil še s tem projektom, na nek način gre pri teh stvareh za povezavo z občinstvom in svojevrstno promocijo. Nekoliko sem bil v dvomih ali me bodo ljudje podprli, saj tega projekta ni mogoče okarakterizirati kot jazz, niti kot klasiko. Presenečen sem bil, ko sem zbral okoli 2300 evrov, od želenih 3500. Da bi izdal fizično ploščo je bilo sicer premalo, zato je izšla le v digitalni obliki, lahko pa sem s tem denarjem poravnal stroške najema studija, si kupil nove strune in plačal inženirja zvoka, ki je sicer moj prijatelj, a mi je naredil že veliko uslug. Čeprav včasih ni videti tako - ker glasbeniki velikokrat delamo drug drugemu usluge - snemanje albuma zelo veliko stane.
Dolgo že živite na Nizozemskem, najprej v Groningenu potem v Amsterdamu. Ste kdaj v tem času razmišljali o vrnitvi v Slovenijo?
Na Nizozemskem živim že 12 let, a se tam nikoli nisem počutil zares doma. Več stvari, ki jih zdaj počnem, je vezanih na Slovenijo, zato je morda zdaj prišel čas, da se preselim nazaj. V glasbenem svetu so glasbene povezave mednarodne in države so si v tem smislu bližje. Slovenija je idealna izhodiščna točka, iz katere bi še vedno hodil na Nizozemsko in vzdrževal skupine, s katerimi tam ustvarjam.
