Tiskane izdaje
S fokusom na belgijski jazz in kitaro se danes začenja osrednji nacionalni jazzovski festival. Med devetnajstimi koncerti v štirih dneh bo mogoče prisluhniti tudi ustvarjanju izbranih domačih ustvarjalcev. Z zanimivim projektom se bo že prvi dan festivala predstavil Kristijan Krajnčan.
Devetindvajsetletni glasbenik, ki že desetletje živi na Nizozemskem, je zadnje leto posvetil multimedijskemu projektu, ki združuje glasbo, ples, poezijo in vizualije. Zgodba projekta Skriti mit (Hidden Myth) sledi junaku na njegovi poti k spoznanju in zavedanju. Če pozorno prisluhnemo, slišimo tudi osebno zgodbo Kristijana Krajnčana o potovanju od čela do bobnov, od klasike do jazza, od glasbenika do skladatelja, od skladatelja do režiserja.
V srednji glasbeni šoli v Ljubljani ste se učili igrati čelo, potem diplomirali iz bobnov na konservatoriju Prins Claus v Groningenu in pred časom magistrirali iz filmske glasbe na konservatoriju za glasbo v Amsterdamu. Kariero ste zastavili nenavadno raznoliko.
V mladosti sem bil prepričan, da bom, ko bom velik, režiser. A glasbena tradicija v naši družini [mama Romana Krajnčan, oče Lojze Krajnčan] me je odpeljala v bolj pričakovano smer. Ljubezen do filmov pa ni nikoli popustila. Po vsej glasbeni izobrazbi sem sklenil ti dve svoji strasti združiti in sem vpisal filmsko glasbo. Študij namreč zajema poglobljeno analizo narativne strukture filma, uporabo glasbe kot orodja za dramaturgijo, s katerim podpreš dogajanje, poudariš emocionalne, psihološke trenutke v zgodbi.
Nekaj filmov ste že opremili
Bi lahko potegnili vzporednice med glasbenim in filmskim ustvarjanjem?
Lahko bi rekel, da režiser v eni osebi združuje vlogo glasbenika in skladatelja. Predpriprave na film so osamljeno delo, kot pisanje glasbe v tišini svoje sobe. Samo snemanje pa je delo na terenu, kot muziciranje v bendu, pri katerem so pomembni sodelovanje, povezovanje z drugimi ljudmi, neposredna izmenjava energije. Rad združujem obe plati. Iz filmov sem se naučil stvari, ki so mi pomagale pri skladanju, pri skladanju sem spoznal postopke, ki so mi pomagali pri improviziranju, to pa spet pri filmski produkciji. Vse je povezano. Vse izhaja iz impulza po kreaciji.
Kaj vam pri komponiranju pride bolj prav? Poznavanje bobnov ali čela?
S čelom razviješ občutek za melodijo. Ko dolgo preigravaš dela klasičnih skladateljev, njihova glasba za vedno ostane v tebi. Prek bobnov pa se spoznaš z različnimi ritmi, tradicijami in lahko narediš svojo glasbo bolj ritmično razgibano. Opazil sem, da so vedno bolj zanimive skladbe, ki se rodijo iz intuitivne, čustvene podlage, kot pa tiste, ki nastanejo na podlagi razumskega, intelektualnega premisleka.
Eden od razlogov, da ste se lotili projekta Hidden Myth, je tudi želja, da bi približali poslušalcem proces ustvarjanja in improvizacije. Torej da bi abstraktno predstavili na konkreten način. Glasbo ste ubesedili s poezijo, razgibali s plesom, ilustrirali z videoinstalacijami in vpletli še Jungovo psihoanalizo. Kako je nastajal ta projekt?
Improvizacija je pristop, ki zahteva veliko vaje in predanosti. Tako kot kakšen vrhunski šport. A jo v glasbi poslušalci včasih razumejo preveč površno. Morda zato, ker je to neki skrit, neotipljiv, notranji proces v glasbeniku, ki ni tako očiten kot na primer pri igralski improvizaciji. Koncept za Skriti mit se je rojeval postopoma. Študiral sem strukturo mitov in naletel na delo Josepha Campbella Junak tisočerih obrazov. Začel sem razmišljati, kako bi povezal strukturo junakovega potovanja v neznano in vrnitev domov ter njegovo preobrazbo z improvizacijo.
Ko med improviziranjem namreč padeš 'v zono', se znajdeš na takem potovanju. Naletiš na točko, na kateri ni več jasno, v katero smer boš krenil dalje. Hodiš na meji cone udobja in neudobja. Takrat življenje postane res zanimivo. Takrat je pomembno, da si dobro pripravljen, povezan z inštrumentom, da se odzoveš na pravi način. Ta izkušnja je največ, kar prineseš nazaj s takega potovanja. Tako zate kot za občinstvo.
Ogrodje vaše zgodbe sestavljajo štirje elementi. Voda, ogenj, zemlja in zrak. Povezuje jih poezija Milana Dekleve.
Glasba temelji na štirih kompozicijah. Začne se s skladbo Siberian Bear, ki sem jo uvrstil na svoj prvi album pred petimi leti. Takrat je Milan Dekleva napisal besedilo za zbor. Zdaj sem ga spet prosil za sodelovanje. Napisal je štiri pesmi, ki jih bo interpretiral 'skriti' zbor. Vsaka predstavlja določen element in dihotomijo njegovega pomena.
Voda pomeni ponovno rojstvo, ogenj destrukcijo stare zavesti, zemlja konstrukcijo novega zavedanja, zrak pa zapuščanje materialnega sveta, spiritualnost. Junak se bori z zunanjim svetom in s samim sabo. To dvojnost uprizarjata tudi plesalca, brat Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek.
Plesalca kot rekvizit v koreografiji uporabljata tudi činelo. Ta predstavlja peti element. Lahko bolj razložite pomen činele v tem projektu?
Ob razmišljanju o štirih osnovnih elementih sem se spraševal tudi o tem, kaj je kolektivno nezavedno, kaj je bog, prapočelo vsega ... Peti element je činela, ki predstavlja boga oziroma mandalo kot fizično manifestacijo boga. Činela je tudi vizualno zanimiv inštrument. Na sredini ima luknjo, kot ima mandala središčno točko, iz katere vse izhaja. Predstavlja bobne, ritem, nekaj primarnega, vibracijo. Vse stvari vibrirajo. To je prapočelo glasbe. Eno.
Dvojnost, ki jo omenjate, lahko pomeni tudi dvojnost med klasiko in jazzom, čelom in bobni, glasbenikom in režiserjem ... Zveni kot vaš osebni razkol.
Dolgo sem se spraševal, sem čelist, bobnar ali skladatelj? Vedno sem bil nekaj vmes. Nikoli se nisem posvetil samo eni stvari, da bi jo obvladal do perfekcije. Ampak, če ne bi igral čela, morda nikoli ne bi začel pisati glasbe. Potreboval sem 29 let, da sem ugotovil, da sem vse to – čelist, bobnar in skladatelj. To ni moja šibka točka. To je moja moč. Ravno zaradi vseh teh znanj lahko ustvarjam svoje svetove na svoj način. Večji ko je spekter tvojega znanja, večji in bolj raznolik svet lahko ustvariš.
