Tiskane izdaje
Sinočnji večer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bilo srečanje starih prijateljev: iskreno, toplo in z upanjem, da še dolgo ostanejo skupaj.
A po 17 letih, odkar je znamenita kubanska zasedba Orquesta Buena Vista Social Club prvič nastopila pri nas v Križankah in potem še nekajkrat razprodala svoje koncerte pri nas, je tokrat na svetovni turneji s pomenljivim imenom: Adiós Tour.
Na njej predstavlja svoj novi, v resnici šele drugi album Lost and Found, ki so ga izdali po skoraj dvajsetih letih od velika buma. Z njim se poklanjajo spominu velikim legendam, pokojnim kolegom in izjemnim kubanskim glasbenikom, na žalost pa se - čeprav so legende večne - najverjetneje poslavljajo tudi zadnja sloveča imena BVSC. A vrhunski in predani glasbeniki za vedno ostanejo s svojimi poslušalci, tako kot so bili včeraj v Cankarju z njimi Rubén González, Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in drugi.
Kot je pred koncertom na odru povedal Bogdan Benigar, dolgoletni vodja festivala Druga godba, smo bili Slovenci konec 90. let pravzaprav med prvimi, ki smo v Sobotni prilogi v intervjuju Sonje Porle z Juanom de Marcosom Gonzálezom, vodjo Afro-Cuban All Stars, izvedeli, da se bodo fantastični kubanski glasbeniki, ki so svoj prvi ustvarjalni vrh doživeli že v 40. in 50. letih na Kubi, a izven otoka niso sloveli, združili v projektu, ki je bliskovito postal svetovni fenomen.
Nekaj posnetkov, ki so nastali na snemanju prvega albuma leta 1997, a niso bili nikoli izdani, je zdaj mogoče slišati na novem albumu Lost and Found, drugi so nastali pozneje, ko so nekateri od članov delovali v solo projektih, tako da je album mešanica studijskih posnetkov in igranja v živo.
Sinočnji večer je na odru začela 11-članska zasedba, v kateri sta bila ob mlajših kolegih tudi znameniti trobentač Manuel Guajiro Mirabal (1933) in kontrabasist Orlando »Cachaíto« López (1933), pa trombonist Jesus 'Aguaje' Ramos.
Ogreli so vzdušje (škoda res, ker iz Gallusove dvorane ni mogoče odstraniti stolov) in uvedli homage pokojnim kolegom. Na velikem platnu so se vrstile večinoma črnobele fotografije umetnikov, ki jih ni več, a brez njih Buena Vista ne bi bila, kar je.
Prvi vrhunec večera - in teh je bilo kar nekaj - je prinesel kitarist in pevec Eliades Ochoa, ki je v zasedbi še eden »tastarih«. S prepoznavnim klobukom je odpel Estoy como nunca in v vrtinec potegnil tudi vso dvorano.
Sledile so Carretero, Macusa, Pedacito de papel ...
Publika je uživala in se odzivala, a zdelo se je, kot da so vsi čakali samo na enega oziroma eno, najbolj čudovito in »najbolj seksi«, kot so jo napovedali njeni kolegi. In bilo je tako: ko je na oder stopila 84-letna Omara Portuondo, je bila dvorana na nogah, aplavz brez konca. Le kdo ne bi želel slišati njenega izjemnega glasu, polnega čustev, ob katerem zatrepeta srce?
Začela je s pesmijo o izgubljeni ljubezni Veinte años, ki je nekatere v publiki ganila do solz. In čeprav se le s težavo giblje po odru, z izjemno življenjsko energijo in predanostjo glasbi zbuja občudovanje in navdušenje publike, ki jo drži po konci in pripravi celo do plesnih korakov.
Energija se je pretakala z odra in nazaj ves večer, občinstvo se je odzivalo in pelo z energično gospo Quizás, Quizás. Prelepo je bilo ponovno slišati stare, dobre Chan Chan, tudi kot poklon Compayu Segundu, pa El Cuarto de Tula, ...
In za konec, ko so Omaro ponovno priklicali na oder, njen temen glas v Dos Gardenias para tí in živahno Candela, ob kateri nihče več ni mogel obsedeti.
Prelep večer, ki se je s kubanskimi ritmi prebudil v prelepo jutro.
