Tiskane izdaje
S predčasnimi volitvami in sestavljanjem nove vlade se končuje tudi več kot enoletni mandat ministra za kulturo Uroša Grilca. Ministrstvo za kulturo (MzK) je bilo v tem času zelo aktivno. O tem, kako uspešni so bili nekateri ključni ukrepi in dejanja, so mnenja različna.
Nesporni dosežek vlade Alenke Bratušek, o katerem so si enotni tako rekoč vsi deležniki v kulturi, je bila ponovna ustanovitev ministrstva za kulturo kot samostojnega vladnega resorja.
Na novo vzpostavljeno MzK pa kot enega svojih ključnih doprinosov preteklega leta navaja Nacionalni program za kulturo (NPK) 2014–2017. Mnenja o tem strateškem dokumentu, ki določa prioritete in cilje za posamezna kulturno-umetniška področja, so različna. V zmagujoči Stranki Mira Cerarja (SMC) na nedavnih volitvah sprejetje tega dokumenta z veseljem sprejemajo, »saj gre za dovolj soliden temelj za načrtovanje nadaljnjih politik v kulturi«. Pri tem pogrešajo strategijo njegovega uresničevanja.
Še bolj je do uresničitve ciljev v tem dokumentu kritičen Andrej Srakar, predsednik Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi in umetnosti. Po njegovem mnenju namreč NPK – večinoma oprt na uspešnost črpanja evropskih sredstev in tako odvisen od slednjega – ostaja črka na papirju in seznam želja, »ne pa smerokaz ključnih prioritet, kam hočemo v razvoju kulture in umetnosti v vseh segmentih v štirih letih priti in kako«.
Ključne reforme
S tem dokumentom je povezan tudi precej večji politični zalogaj, namreč celovita prenova kulturnega področja oziroma izvedba reforme »neustreznega, preživelega in za sodobne izzive neprimernega kulturnega sistema ter njegovega financiranja«, kot to imenuje Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, ki jeseni končuje svoj dolgoletni mandat. »Nujna bo kakovostna programska selekcija, več evalvacij, tudi mednarodnih, in veliko boljši kulturni menedžment, kot ga imamo,« še dodaja. »Trg dela v kulturi čaka predvsem notranja prenova. Kriterij zaposlenosti oziroma angažiranja za delo v kulturi mora postati kakovost dela, ne več zaposlitev za nedoločen čas ob nepregledni množici prekernih kulturnikov.« K temu dodaja, da mora posodobitev doživeti tudi samo ministrstvo za kulturo, »ki postaja preveč birokratsko in avtokratsko vodeno telo, brez zadostne kakovostne strokovne podpore«.
SMC bi posodobitev delovanja javnih zavodov izvajala predvsem z racionalizacijo njihovega poslovanja, povečala bi delež strokovnega kadra v primerjavi s podpornim in spodbujala javne zavode »za pridobivanje dodatnih financ povsod na trgu, kjer je to primerno in ni v nasprotju z njihovim osnovnim poslanstvom«.
Zakon
Celovita reforma kulturno-političnega sistema je povezana tudi s prenovo Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki velja za nekakšno kulturno ustavo. Pod ministrom Grilcem je posebna delovna skupina začela pripravljati osnutek tega novega dokumenta in delo še nadaljuje.
Novi zakon naj bi odgovoril tudi na enega od ključnih problemov kulturnega sektorja v Sloveniji: na nesorazmerje med javnim in nevladnim sektorjem. Ta namreč deluje v veliko slabših pogojih kot prvi, čeprav je njegov prispevek h kulturni produkciji pomemben.
Ministrstvo je v zadnjem letu z novelami ZUJIK poskušalo izboljšati prav položaj nevladnih institucij in samozaposlenih v kulturi, ki delujejo v njih. A Srakar je kritičen predvsem do tistih ukrepov ministrstva, ki zgolj na videz izboljšujejo položaj prekariata v kulturi: »Žepnine za samozaposlene v kulturi se mogoče slišijo spodbudno, v praksi pa so zaradi skrajno nizkih sredstev (1500 evrov za tri leta) in števila izbrancev (dva odstotka vseh samozaposlenih v kulturi) izzvenele precej ponižujoče.« Bolj spodbuden korak v pravo smer je po njegovem prepričanju olajšanje položaja samozaposlenih v primeru daljših bolezni z nadomestilom za bolniško odsotnost, ki traja dlje od 31 dni.
Vroči razpisi
Nevladni kulturni sektor Grilcu zameri tudi klestenje sredstev za oba največja razpisa, ki ju sofinancira država. Programski in večletni projektni razpis je po Srakarjevih besedah ogrozil številne nevladne zavode kljub jasnim zagotovilom ministra, da sredstev za zanje ne bo zmanjševal oziroma, da bo prednostno reševal spodbude za samozaposlene v kulturi in nevladne organizacije.
Ministrstvo je prepričano, da je pripomoglo k večji strokovnosti pri sofinanciranju kulturnih programov in projektov, saj so zdaj povsem vezana na predloge strokovnih komisij. A letos smo bili priča precej burnim odzivom vplivnih umetnikov in kulturnikov na rezultate omenjenih razpisov, kritike pa so letele tudi na strokovnost strokovnih komisij.
»V splošnem ocenjujemo, da je Grilc velikokrat izbral pravilno smer ukrepov (večja vloga nevladnih organizacij in samozaposlenih), vendar se je le-teh nato lotil precej pomanjkljivo, zato je vse skupaj žal velikokrat izzvenelo bolj kot retorika kot pa izkaz resničnega političnega interesa za globinske in nujne ukrepe,« pravi Srakar.
Če si je torej minister Grilc nakopal nezadovoljstvo nevladnih zavodov, mu javni zavodi, ki jih sofinancira država, »ne bomo oprostili, da je breme poplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij iz države 'pilatsko' prevalil kar nanje«, še pove Rotovnik.
Sporočila za prihodnost
Eden ključnih Rotovnikovih očitkov ministru je, da je bil v vladnem kontekstu (pre)šibak igralec, ki mu ni uspelo ustaviti trenda slabitve materialnega položaja kulture. Pomen medresorskega povezovanja, kjer bi kultura lahko dobila pomembnejše mesto, vidijo v SMC, saj je zanje korak v pravo smer prav učinkovito povezovanje MzK z drugimi ministrstvi in gospodarstvom. »Ministrstvo za kulturo bi moralo prevzeti koordinativno vlogo pri nekaterih horizontalnih strateških projektih,« so sporočili.
Iz do zdaj napisanega je razvidno, da glavna naloga naslednje vladne koalicije in ministra za kulturo ostaja prav reforma kulturnega sistema.
V prihodnosti naj bi pri določanju slovenske kulturne politike pomembno vlogo imela evropska sredstva, so prepričani tako na ministrstvu kot v SMC. Nova evropska finančna perspektiva 2014–2020 se namreč zelo osredotoča na zaposljivost mladih, v njej pa ima svoje mesto tudi kulturna in kreativna industrija, oblikovanje, poudarjajo na MzK.
Stari dolgovi v kulturi so povezani tudi z nekaterimi ključnimi infrastrukturnimi projekti. Od tistih, ki že več desetletij čakajo na uresničitev, so tu tri umetniške akademije, NUK II in, opozarja Rotovnik, potrebujemo tudi novo zgradbo za Dramo, »sedanja naj se obnovi v sedanjem gradbenem obsegu in se dodeli drugemu gledališču, ki je tudi v katastrofalnem prostorskem položaju«.
Asociacija pa poudarja potrebo po Black Boxu, to je platformo za raziskovalno in intermedijsko umetnost. Prav tako se zavzemajo za ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti in nasploh za celovito ureditev stanja na področju sodobnega plesa.
