Tiskane izdaje
Ljubljanski Kino Šiška je gostil precej avantgarden rockovski dogodek, ki sta ga ameriška kitarista Kim Gordon in Bill Nace poimenovala Body/Head. Kdo je pri tem telo in kdo glava, se na nastopu ni dalo razbrati.
Hrup oziroma neglasba sta se intenzivneje uveljavila v klasični in popularni glasbi v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so avantgardni glasbeniki razgrajevali glasbo. V popularni glasbi so to najbolj očitno počeli zgodnji Pink Floyd, ko je na njihovo ustvarjanje še vplival Syd Barrett. Neprave akorde, monotonijo in repeticijo so nato s pridom uporabili newyorčani The Velvet Underground, še posebej njihov član Lou Reed na solo albumu Metal Machine Music, njegova sedanja žena Laurie Anderson ter pionirji newyorške noise rock scene Sonic Youth.
Ta zasedba je že nekaj let po ustanovitvi nastopila v kulturnem domu Svoboda v Šentvidu, kjer je bilo svojčas precej alterrockovskih dogodkov. Takrat so v Ljubljani predstavili album Bad Moon Rising in njihov stranski projekt Ciccone Youth, na katerem so razstavili in ponovno sestavili pesem ameriške popevkarice Madonne, kar jim je prineslo uspešnico Into the Groove(y).
Kim Gordon je imela takrat v skupini Sonic Youth vlogo basistke, tokrat pa je z mlajšim kitarskim kolegom Billom Naceom, ki je dejaven na bostonski free noise rock glasbeni sceni, plasti hrupa polagala drugo na drugo. Posebne uglasitve, razglaševanje kitare in ustvarjanje hrupa z vtikanjem in iztikanjem kitarskega kabla v kitaro, bolj govorjena kot peta beseda in hipnotična monotonija so na poslušalca in gledalca delovali tudi kot poseben preizkus vzdržljivosti. To ni bil koncert postrockovske glasbe, ampak bolj demonstracija post glasbe nasploh. Zanimivo je videti in slišati, težko plesati in gotovo povsem neznosno poslušati doma, zleknjen na kavču.
