Kulturaža s koncerta orkestra Duka Ellingtona

Orkester tudi pod drugim vodstvom zgledno rokuje z ustanoviteljevo dediščino.

Objavljeno
05. oktober 2012 16.28
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura

V svojih časih bi bil nastop znamenitega orkestra Duka Ellingtona v hipu razprodan. Na velikih jazz festivalih, na katerih big band predstavlja swing ero v vsem svojem sijaju, je pravzaprav še vedno tako. Pri nas pa je znamenitemu orkestru uspelo Gallusovo dvorano napolniti samo do polovice. Za to pa po vsej verjetnosti ni kriva nazainteresiranost publike, pač pa za naše razmere predrage vstopnice (od 38 do 58 evrov) ali pa šibko oglaševanje dogodka, ki ga je sicer priredila založba Menart Records.

Med glasbeniki Glennom Millerjem, Bennyjem Goodmanom, Artiejem Shawjem, Woodyjem Hermanom in Countom Basiejem, ki so s svojimi big bendi zaznamovali swing ero, se je Duke Ellington v zgodovino glasbe zapisal z več kot tisoč izvirnimi (in nekoliko bolj sofisticiranimi) kompozicijami. Orkester je po Dukovi smrti leta 1974 (prej je gostoval tudi pri nas), prevzel sin Mercer (do leta 1996), zdaj pa z neprecenljivo družinsko zapuščino zgledno, kot se je izkazalo v sredo na koncertu, upravlja Dukov vnuk Paul Mercer Ellington.

Petnajstčlanski orkester - štiri trobente, tri pozavne, pet saksofonov oziroma klarinetov, bas, bobni in klavir - vodi pianist Tommy James, ki se je zasedbi pridružil že leta 1987. Tako po načinu igranja in dirigiranja (ali raje korigiranja) kar izza klavirja, kot v spoštovanju Dukove maksime, da naj orkester sestavljajo najboljši glasbeniki, ki izstopajo tudi kot posamezniki, big band v sedanji postavi dosledno nadaljuje ustanoviteljevo tradicijo.

V uri in pol smo prisluhnili reprezentativnem izboru petnajstih najbolj znanih skladb v originalnih aranžmajih. Pred orkestrom so se v solo nastopih izmenjali prav vsi člani zasedbe od bas pozavnista do basista, z izstopajočimi nastopi klarinetistov in dokazali, da je orkester močan toliko, kot njegov najšibkejši člen. In teh v orkestru Duka Ellingtona praktično ni.

Začeli so udarno in poslušalce iz newyorške podzemne železnice, ki jo opeva standard Take the A Train naprej popeljali na jug, v Alabamo (Birmingham Breakdown). Na repertoarju niso manjkali niti zimzeleni kot sta The Mooche in Caravan, jasno strnjeni v kratke, tri-minutne kompozicije - v tej formi se je Ellington s svojim najljubšim sodelavcem Billyjem Strayhornom, »prisilno« izmojstril, ko je v tistem času to narekovala založbena industrija. V pesmi Cotton Tail smo sledili humornemu, poskočnemu dialogu med dvema tenor saksofonistoma, v večnem Mood Indigo pa se je mehki zvok klarineta prepletal z rezkim petjem trobente in pozavne.

Izjemno ozvočenje je še posebej prišlo do izraza, ko je v dvorano prasnil zadušeni krik trobente v dinamični skladbi Black and Tan Fantasy (skladbo lahko slišimo tudi v kratkem filmu Black and Tan iz leta 1929, kjer je Duke prvič zaigral na platnu). Jasna izpovednost solistov se je razvila v baladah, kot sta The Balcony Serenade in Isfahan, ki smo ga tokrat lahko slišali v Parkerjevsko navdihnjenem neprekinjeno spletenem solu alt saksofonista. Instrumentalni del je presekal gost koncerta Oto Pestner, ki je s tem orkestrom že nastopil leta 1984. Pridružil se jim je pri baladi In my Solitude in zapel še zimzelen Don't Get Around Much Anymore.

Seveda je orkester himno obdobja It' Don't Mean a Thing (If You Ain't Got That Swing), prihranil za udaren konec. In čeprav so za bis zaigrali Things Ain't What They Used to Be, so dokazali, da so stvari še vedno lahko ravno take, kot si jih je zamislil stari Duke Ellington.