Tiskane izdaje
Martin Belič nadaljuje veliko tradicijo slovenskih koncertnih flavtistov v zadnjega pol stoletja – od Borisa Čampe in Irene Grafenauer do sodobnosti – in je eden izmed reprezentatov svetovne koncertne flavte.
Ko poslušaš njegovo neizmerno virtuoznost, tako rekoč genialno igranje, se le vprašaš, kaj sploh počne v še tako slavnem orkestru v Münchnu. Nobena partitura za orkester ali opera namreč od njega ne pričakuje niti pol znanja, kot ga je pokazal na svojem prvem recitalu v Križevniški cerkvi.
Slišal sem več prvih flavtistov znamenitih orkestrov in mirno lahko zapišem, da je Martin Belič boljši od njih. Pravzaprav si skoraj ne upam pomisliti, kakšen svetovni orkester bi dobili, če bi vsi člani orkestra bili tako odlični glasbeniki, kot je Belič. Super kategorijo svetovnih kapacitet.
V Beličevi igri; igra sicer na zlato flavto, posebej izdelano zanj v Ameriki iz 14 in 18 karatnega zlata in s platinastim ustnikom, je vse naravno, lahkotno, samo po sebi umevno, razberljivo, povezano, muzikalno ... S svojo igro plemeniti same skladatelje in jih naredi še večje, kot so.
To smo opazili tako rekoč pri vseh skladateljih in njihovih delih; od Giulia Briccialdija (s sicer popularnim Beneškim karnevalom op. 78) in Georgea Enescuja (Cantabile in Presto), prek Theobalda Böhma (Velika poloneza op. 16, Spomin na Alpe op. 31) in Otakarja Taktakišvilija (Sopnata) do Antonia Bazzinija, torej skladateljev, ki niso ravno pogosto izvajani na naših koncertnih odrih, oziroma z deli za flavto ob spremljavi klavirja (odlični, subtilni Ivan Ferčič).
Belič ima lepo karakterno lastnost vzpostavljanja dialoga s preteklostjo na plemenit in vzvišen način, torej s spoštovanjem do dob, ki niso bile tako bogate navzven, tembolj pa navznoter; s svojim duhom in dušo. Težko bi pomislil, da je njihova dela v preteklosti kdo igral tako samozavestno, lahkotno, muzikalno, brez napak, elegantno, bravurozno ... kot je to pokazal naš Belič. Celo priredba Pierra Paubona Bazzinijeve sicer izvirne skladbe za violino Ples škratov op. 25 (La Rida dei Folleti - Scherzo fantastique) bi verjetno pokazala Beličevo večje mojstrstvo, kot če bi skladbo istočasno igral še kak violinist.
Morda bi zmogel kakšno pripombo le na drugi dodatek recitala, ob samem začetku slavnega, prav tako violinskega »šlagerja« Hora staccata Grogorasa Dinicuja v aranžmaju za flavto Kurta Redla, ker je, čeprav je skladba napisana v šestnajstinkah, Belič ubral tak strahovit tempo, kot da bi šprintal zadnjih deset metrov zadnje etape Tour de France na Elizejskih poljanah! In zmagal, seveda! »Zmernejša« je bila prva skladna v dodatku: Après un rêve op. 17 št. 1 Gabriela Fauréja v aranžmaju in transkripciji Alaina Mariona.
Da pa Belič ni samo virtuoz z briljantno tehniko, je pokazal na primer v prvem delu (Cantabile) Enescujeve skladbe in v drugem stavku Taktakišvilijeve Sonate za flavto in klavir (Moderato con moto). V nizkih legah zveni njegova flavta temno, žametno, zaokroženo, polno.
Menda se bo v Ljubljano skupaj s svojim odličnim spremljevalcem (tudi čembalistom) Ivanom Ferčičem vrnil že prihodnje leto z Bachovimi sonatami za flavto in čembalo! V Križevniški cerkvi smo tokrat poslušali odličen in prav tako vrhunsko pripravljen Siličev klavir (novi Steinway)!
