Tiskane izdaje
»Ko smo v neko državo povabljeni kot gostje, spoštujemo njihov režim, čeprav ga ne podpiramo. Pred kratkim smo imeli turnejo s šestnajstimi koncerti v Ameriki, čeprav tudi njihovega režima ne podpiramo,« so o svojem stališču do severnokorejskega režima člani Laibacha odgovorili enemu od osrednjih južnokorejskih časnikov Čosun Ilbo z več kot 1,8 milijona bralcev na dan.
Ko je novico o njihovem gostovanju v Severni Koreji objavil BBC, zatem pa še Guardian, je zgodbo popadel svetovni tisk. V zadnjih mesecih je bilo z Laibachom narejenih več kot dva ducata intervjujev v medijih, kot so Al Jazeera, Independent, Reuters, nizozemski NOS, francoski Obsküre, kanadski Vice. Prispevki so bili objavljeni v toliko časnikih in revijah, da je njihovo število že skoraj nepregledno (Stern, Washington Post, Rolling Stone, Tagesspiegel, Corriere della Sera, Bild, Time, Spiegel, Japantimes, Standard ...).
Odmevi v medijih
Večina jih je nosila naslov, da so prvi bend, ki bo nastopil v Severni Koreji. Tej osnovni zgodbi so dodali vsak svoje začimbe, predvsem v osvetlitvi njihove kontroverznosti in pomenu preboja v najbolj zaprto državo sveta.
BBC je, recimo, Laibach predstavil kot skupino, ki je doslej ustvarila veliko umetniških del ob številnih predelavah popularnih pesmi z vplivom klasične glasbe. Dodali so, da so jih nekateri obtožili fašizma in marksizma, medtem ko drugi trdijo, da parodirajo totalitarizem. Washington Post je o nastopanju v Severni Koreji povprašal Adama Cathcarta, predavatelja kitajske zgodovine na Univerzi v Leedsu, ki je dejal, da je Traavikova vloga (organizator celotnega dogodka, op. p.) v organizaciji kulturnih izmenjav s Severno Korejo izjemna.
Time jih je označil za avantgardne industrijske elektro rockerje, ki so znani po temačnih, premišljenih predelavah popularnih hitov, kot so The Final Countdown (Europe), One Vision (Queen), Let It Be (The Beatles), ter ob tem (enako kot BBC) pojasnil, da so znani po nošenju militantnih uniform na odru in zato označeni za fašiste, čeprav njihovi privrženci pravijo, da je kontroverzni videz le ironična kritika avtoritarnosti.
Tudi Guardian je objavil niz besedil. V enem od njih je za komentar povprašal Grega Scarlatoiuja, izvršnega direktorja odbora za človekove pravice v Severni Koreji, ki je menil, da bo turneja »zanimiva«, čeprav en sam koncert ne bo spremenil državnega sistema, vendar pa je stik državljanov z umetnostjo od zunaj lahko dobrodejen, če sploh bo in ne bo koncert namenjen le ožjemu krogu funkcionarjev.
Zanimivo je, da so se v svetovnem tisku ponavljale enake kritike o njihovem militantnem, vojaškem videzu in nošenju uniform, čeprav jih že več desetletij ne nosijo. Tudi Independentu so sami pojasnili, da so uporabljali vojaške uniforme jugoslovanske vojske zgolj na prvi turneji Occupied Europe Tour leta 1983, ki se je v takrat še politično razdeljeni Evropi z dvajsetimi koncerti zgodila tako v vzhodnem kot zahodnem bloku. »Tudi heavy metal in punk videz sta nekakšni uniformi,« so dodali. »V Severni Koreji bomo oblečeni v severnokorejska civilna oblačila.«
Ob obletnici osvoboditve
Skupina Laibach bo v Severni Koreji nastopila na dveh koncertih 19. in 20. avgusta v Pjongjangu ob sedemdeseti obletnici osvoboditve Korejskega polotoka izpod japonske kolonialne nadvlade. Dodajajo, da v podporo združitve obeh Korej.
Za program so pripravili nekaj znanih skladb s svojega repertoarja (Life is Life, Final Countdown, Across the Universe idr.), nekaj predelav tradicionalnih in sodobnih korejskih skladb (Arirang, We Will Go to Mount Paektu, Honorable Live and Death) ter nekaj predelav skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje.
Pocukrana romantična ljubezenska zgodba v scenografiji pastoralne alpske idile in kostumografiji tirolskih narodnih noš resda govori o glasbeni družini, ki je na javnem nastopu družinskega poglavarja, očeta, v zadnjem trenutku rešila pred nacističnimi jastrebi ter zbežala v Švico, a bolj kot to naj bi bil razlog Laibachove izbire severnokorejski šolski sistem, ker jih v šolah ob tem muzikalu učijo angleščine. Laibach jim bo zaigral svojo verzijo hitov, kot so Do-Re-Mi, Edelweiss, Climb Every Mountain in Sound of Music.
Program so v začetku julija že predstavili slovenskemu občinstvu v Trbovljah in na Kumu, kjer se običajno pripravljajo za koncertne turneje. A vročično pričakovanje, kaj se bo zgodilo »tam«, raste. Koncerta sta bila namreč sprva načrtovana v glasbenem konservatoriju Kim Von Gjuna, ki sprejme tisoč obiskovalcev, zaradi zanimanja pa jih zdaj želijo prestaviti v večji prostor. To v običajnih pogojih niti ne bi bila tolikšna težava, a tam so pogoji drugačni.
Že samo seznam tehnične opreme, ki so ga poslali, kar je utečena praksa pred koncerti, je pomenil nepremostljive težave. Po nekaj mesecih so jim Korejci odgovorili, da ničesar ne razumejo. Potem se je izkazalo, da nimajo ustreznih kablov. In ob novici o prestavitvi v večjo dvorano je izostala ključna informacija, kako velika je, zato niti ne vedo, kako bodo organizirali oder in zvok v prostoru. Sestavitev ozvočenja in vse druge potrebne opreme bo zahtevala ogromno domišljije in iznajdljivosti njihovih tehnikov.
O etičnih zadržkih
Laibach, ki je imel lani in letos skupaj več kot sto nastopov, pred kratkim tudi na turneji po ZDA, bo na poti spremljal norveški režiser Morten Traavik, s katerim pripravljajo dokumentarni film. Z njimi bo tudi POP TV, BBC bo dobil ekskluzivno izjavo in nekaj posnetkov, v Pjongjangu pa ima sedež tudi Associated Press. Nestrpno bomo pričakovali, kaj se bo pojavilo na njihovih radarjih. Doslej so se namreč najbolj kresala mnenja o vprašanju etičnosti nastopanja v totalitarni državi, kot je Severna Koreja. Laibach je na ta vprašanja odgovarjal s stališči o pomenu komunikacije in nujnosti povezovanja ljudi ter o njihovem pogledu na položaj obeh Korej.
»Verjamemo, da je pomembno komunicirati z ljudmi po svetu in ne nujno samo s tistimi, ki lahko komunicirajo brez omejitev in morda sploh ne cenijo več privilegija komunikacije,« so odgovorili nizozemskemu NOS in jim pojasnili tudi svoje videnje situacije v Koreji.
»Situacija je rezultat hladne vojne. Severna Koreja je ujetnica Trumanove doktrine, ki je odločila, da združena Koreja ni v interesu obeh supersil, Kitajske in Amerike. Severna Koreja, taka, kot je, mnogo bolj odgovarja Ameriki, saj je izgovor za njeno močno vojaško prisotnost v regiji. In tudi Kitajski ustreza imeti vmesnik z Južno Korejo in ni prav nič navdušena, da bi imela na svoji meji novo, združeno politično in ekonomsko silo.«
Tudi kanadski Vice je zanimalo, ali nimajo nobenega etičnega zadržka glede nastopa v diktatorski državi. »Imamo ga. Vedno,« so odgovorili. »Vendar imamo etični problem igrati v katerikoli državi.« Na njihovo vprašanje, ali je nastop političen, pa so dejali: »Ja, je. Ljubimo politiko in menimo, da je vse politično. Tudi to vaše vprašanje je politično in tudi Vice je očitno političen.«
Za madžarski Magyar Nemzet so pojasnili, da so Severni Korejci »ljudje kot drugi ljudje na planetu, vendar živijo v posebnih družbenopolitičnih razmerah in imajo zato svoj lastni, specifični kulturni in politični dnevni red – podobno kot drugi ljudje po svetu.«
Francoskemu Obsküre (in večini drugih medijev) pa so dodali:
Pot do Pjongjanga se je začela z norveškim režiserjem, aktivistom in umetnikom Mortenom Traavikom, ki je doslej organiziral že več kulturnih izmenjav s Severno Korejo.
Znan je postal z videom petih severnokorejskih harmonikarjev, s katerimi je leta 2012 posnel predelavo pesmi Take On Me znane norveške pop skupine A-Ha iz osemdesetih. Na youtubu je posnetek doslej pritegnil že 2,4 milijona ogledov. Istega leta je harmonikarsko skupino pripeljal na norveški festival Barents Spektakel v mesto Kirkenes blizu ruske meje (po gostovanju se je odzvala tudi Severna Koreja in gostila prvi norveški festival).
V Severno Korejo je prvič odšel leta 2008 zaradi avanturizma in radovednosti, kako je v najbolj zaprti državi sveta. »Res je zelo poseben prostor – velik družbeni eksperiment, ki je bil dovoljen iz različnih razlogov in je šel po svoji poti povsem nemoten z globalizacijo v zadnjih šestdesetih letih. Skozi leta in različna kulturna sodelovanja sem se naučil mnogo več o obeh Korejah, ljudeh, kulturi, zgodovini, mentaliteti, tako da sem se čedalje bolj zavedal, koliko je različnih vidikov tega konflikta.«
Srečali so se ob snemanju videa za komad The Whistleblowers, ki je izšel lani na Laibachovi zadnji plošči Spectre. Video je kot režiser pokazal severnokorejskim oblastem ter jih informiral tudi o Laibachovi kontroverzni reputaciji, ki večinoma izvira iz osemdesetih, ko so na odru nosili uniforme. Zagotovil jim je, da vse to lahko takoj spodbije.
Morten Traavik deluje na različnih umetniških področjih. Izobraževal se je kot gledališki režiser v Rusiji in na Švedskem. Njegovi projekti so hibridi med umetnostjo, aktivizmom in družbenimi vprašanji. Zlasti odmevni sta bili lepotni tekmovanji med žrtvami protipehotnih min, kot sta bili Miss Landmine Angola (2008) in Miss Landmine Cambodia (2009). O njem je doslej nastalo pet televizijskih in filmskih dokumentarcev.
