Tiskane izdaje
Severnokorejski mobilni telefon Mortena Traavika, norveškega organizatorja koncerta skupine Laibach v Pjongjangu, je zazvenel z rahlim zamikom. Povezava je bila odlična. »Pokliči Ivana v hotelsko sobo,« je povedal, »porabili bomo ves kredit na mojem telefonu.«
Poklicala sem stacionarno številko. Telefon je zazvonil. Povezava je bila brez šumov in pokov, le receptorka je momljala v korejščini, se posvetovala, poizvedovala, od kod kličem, se spet posvetovala, želela, da ji povem svojo telefonsko številko. Cifer, ki sem jih naštevala v angleščini, ni razumela. Ponovila sem klic. Tokrat je povedala, da je povezava v hotelski sobi zasedena. »Ni zasedena, čakajo me,« sem ji odgovorila. Ni pomagalo. Spet je ostal le Mortenov čudežno delujoči mobilni telefon, na katerem smo mu na koncu le porabili ves kredit.
Laibachi so minule dni preživeli na ogledih znamenitosti v Pjongjangu in okolici ter obiskali demilitarizirano območje vzdolž 38. vzporednika, ki je nastalo po korejski vojni v petdesetih letih ter ločuje Severno in Južno Korejo.
Gre za 250 kilometrov dolg in štiri kilometre širok pas brez vojske, ki je v resnici eno najbolj militariziranih območij sveta, na katerem se še vedno zgodijo občasni incidenti med državama.
Začeli so že priprave na koncert, postavitev luči in zvoka ter prve vaje. Koncert so organizatorji preselili iz prvotno načrtovanega glasbenega konservatorija Kim Von Gjuna s 1000 sedeži v večje gledališče Pongua s 1500 sedeži.
»Teater je odličen. Fenomenalen,« je povedal Ivan Novak. »Imajo ogromno takšnih gledališč, enega večjega od drugega in vsi so korektno vzdrževani. Manjka pa jim oprema. Nimajo banalnih stvari, kot so kabli ali stojala za glasbila. Imajo sicer bobne, a s tako slabo kožo, da ni ustrezno napeta, in opna nima pravega zvoka, nove kože pa nimajo in je niti preskrbeti ne morejo.«
***
Listajte po dosjeju:
View my Flipboard Magazine.
***
Cenzura v trku vrednot
S severnokorejskimi cenzorji so že imeli zadnji pregled koncertnega programa in vizualne opreme. In cenzuro tudi doživeli. Prepovedali so jim vizualno opremo ob spremljavi pesmi Final Countdown. »Podložili smo jo z odlomkom vesoljske bitke iz znanstvenofantastičnega filma, oni pa ne marajo agresivnih stvari.
Tudi prizore iz korejskih filmov, s katerimi smo opremili pesmi, kot sta Do-Re-Mi in Edelweiss iz predelanega muzikala Moje pesmi moje sanje, so cenzurirali, a zaradi otročjih stvari. Vse korejsko jim je sveto in ne more biti uporabljeno v drugem kontekstu, kot je vizualna oprema nečesa drugega,« se je smejal Ivan zaradi cenzure, v kateri ni bilo prav ničesar ideološko spornega. Le trki drugačnih vrednot in pogledov. V gledališču so že začeli vaditi s korejskim zborom, ki jih bo spremljal na koncertu, in z vrhunsko pianistko, ki, recimo, še nikoli ni slišala za Chopina.
Z ničimer kontaminirani
A potem je bruhnilo iz njega. »Ljudje so neverjetni. Ni ene same skepse in enega samega cinizma. Povsem nedolžni so, odprti in čisti. Doslej nisem srečal enega samega grdega človeka. To je utopija, ki očitno deluje. Ljudje plešejo na cesti, se dotikajo z rokami, moški in ženske so med seboj izjemno spoštljivi. Njihovi odnosi so harmonični brez sleherne moške dominacije. Nobene pornografije ni nikjer in v enem tednu nismo naleteli na ničesar opolzkega ali vulgarnega. Vse je ena sama fascinantna lepota ljudi.«
Ni prvi, ki je pripovedoval svoje vtise iz Severne Koreje s tolikšno silo in pretresenostjo. »Oni niso seznanjeni z zunanjim svetom, vendar so prepričani, da živijo v najboljši mogoči družbi. Vsi so urejeni in vsi lepi. Pjongjang je dvomilijonsko mesto. Sprehodili smo se po njem mnogokrat in to, kar smo srečali in videli, niso bili samo statisti. Naleteli smo na vse, na otroke, vojake, ženske. Vidi se, da živijo v revščini, a kljub temu v izjemni notranji lepoti. Z ničimer niso kontaminirani. Nekega dne sem se izmuznil na sprehod po mestu, čeprav to ni želeno in dovoljeno. Imel sem čudovite stike z ljudmi. Komunikativni so, in čeprav ne znajo angleško, se pogovarjajo z očmi. Igral sem se z otroki, zraven njih pa so bili starši, ki so ljubeznivo sodelovali in se smehljali. Moraš pa seveda spoštovati njihove protokole.«
Skupina Laibach bo v Severni Koreji nastopila na dveh zaporednih koncertih v Pjongjangu ob 70. obletnici osvoboditve korejskega polotoka izpod japonske kolonialne nadvlade. In kot sami dodajajo, v podporo združitvi obeh Korej. Prvi se bo zgodil nocoj, na programu pa bo nekaj znanih skladb iz njihovega repertoarja (Life is Life, Final Countdown, Across the Universe ...), nekaj predelav tradicionalnih in sodobnih korejskih skladb (Arirang, We Will Go To Mount Paektu, Honorable Live and Death) ter nekaj predelav skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje.
»Koncerta sta razprodana, na otvoritvenega pa so povabljeni vsi diplomati, ki so v Pjongjangu. Za Severne Korejce je to prestižni dogodek,« je na še komaj delujoči mobilni telefon dodal Morten Traavik, norveški režiser, aktivist in umetnik, ki je doslej s Severno Korejo organiziral že več kulturnih izmenjav.
Je avtor videa Laibachove uspešnice The Whistleblowers iz zadnje plošče Spectre, tokrat pa v Severni Koreji s skupino Laibach snema material za dokumentarni film.
