Le Trio Joubran - Palestina je vedno v naši glasbi

V Sloveniji nimamo pogosto priložnosti prisluhniti palestinski glasbi, kakor se je zgodilo nedavno v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer je nastopila palestinska zasedba Le Trio Joubran. Sestavljajo jo bratje Samir, Wissam in Adnan Joubran. Predstavili so svoj novi album Asfar, kar pomeni potovanje. Prihajajo iz družine izdelovalcev in igralcev ouda, arabske lutnje, najpomembnejšega inštrumenta v arabski glasbi.

Rodili ste se v Nazaretu, svoj čas pa razporejate med Nazaretom, Ramalo in Parizom.

Samir: Rodili smo se v Nazaretu, ki je največje arabsko mesto v Izrae­lu. Pred nastankom Izraela je bila tam Palestina. Zadnjih dvanajst let živimo v Parizu, kjer smo tudi začeli svojo kariero. Tam imamo podjetje, založbo, menedžment in organizatorja mednarodnih turnej. Jaz imam v Parizu še vedno hišo, občasno pa grem v Ramalo, mesto na Zahodnem bregu v Palestini, od koder je doma moja žena. Glede na to, da smo se rodili v Nazaretu, imamo izraelske potne liste, od nedavnega pa tudi francoske. Wissam živi v Parizu, Adnan, ki se je pred enim letom poročil, pa se je od tam preselil v London.

Nikoli pa se ne predstavljamo kot Izraelci, temveč vedno kot Palestinci, saj je naša kultura tisto, kar smo. Pripadamo arabski kulturi, smo palestinske narodnosti, živimo pa na odru. Sicer lahko nekje živimo, drugje plačujemo davke in pravimo, da smo doma v Ramali. Ko pa od koncu leta pogledam, koliko časa sem bil v Ramali, lahko rečem, da je moj dom tam, kjer je naše občinstvo.

Prihajate iz spoštovane družine izdelovalcev in igralcev ouda. Je bila glasba vaša usoda?

Wissam: Jaz sem četrta generacija v naši družini, ki izdeluje oude. Smisel družine Joubran je ustvarjanje oudov in glasbe. Rodili smo se v bogatem ozračju glasbe in izdelovanja tega čudovitega inštrumenta. Obdajal nas je vonj po lesu in že od mladih nog smo vedeli, kako se naredi oud. Verjetno res nismo imeli izbire, kaj bomo v življenju počeli. Čeprav nam je oče jasno povedal, da lahko delamo tudi kaj drugega, saj umetnik zelo težko preživlja družino. Vendar je bil klic ouda močnejši. Nekaj tega imamo v krvi. V nas je neka energija, ki jo moramo izražati z glasbo. Naš skup­ni družinski jezik je glasba. Naše poslanstvo pa je, da to spremenimo v umetnost.

Kakšen inštrument je oud?

Wissam: Oud je temeljni strunski inštrument arabske glasbe. Nastal je pred 4500 leti v Perziji, na območju sedanjega Iraka. Tudi njegovo ime se je z leti, pa tudi z geografsko razpršenostjo, spremin­jalo. Zdaj ga imenujemo oud, kar pomeni les, saj je narejen iz tega materiala. Je zelo občutljiv inštrument bogatega zvoka. Všeč nam je, ker zveni podobno kot človeško bitje. Pri skladanju arabske glasbe je oud običajno tisti inštrument, na katerega se skladajo osnovne teme. Podobno se pri zahodnjaški glasbi uporablja klavir.

Adnan: Oud je kralj arabske glasbe.

Wissam: Iz njega izvirajo številni zahodnjaški inštrumenti, od kitare in večine godal. Njegov izvor pa je harfa, ki je bila precej manjša, s štirimi strunami. Oblika ouda je taka, kot da je ta inštrument noseč in komaj čaka, da bo rodil glasbo. V celoti je narejen iz lesa. Za trup in vrat se uporablja trd les, običajno oreh, za sprednji del pa vedno jelka. Različne vrste lesa seveda dajejo različne posebnosti zvoku. Kadar delam za naročnika, se trudim narediti inštrument osebno zanj, z zvokom, ki se sklada z njegovo osebnostjo. Pri oudu pa je še nekaj skrivnosti, ki prav tako naredijo razlike med inštrumenti. Prvi dve struni sta iz najlona, druge pa so iz svile, ovite s kovinsko nitko. Prej se je igralo z orlovim peresom, ker pa so moderne strune trše, se zdaj uporablja posebna plastična trzalica.

Znate vsi trije narediti oud?

Adnan: Glede na to, da smo odraš­čali v delavnici oudov in pomagali očetu, znamo vsi trije. Poznamo vse korake in postopke. Je pa razlika med tem, da nekaj znaš narediti, in tem, da nekaj želiš narediti oziroma da temu nameniš svoj čas. Wissam je očitno podedoval očetove čarobne roke in njegova naravna strast je izdelovanje oudov. Izdelovanje inštrumentov je študiral šest let na inštitutu Antonio Stradivari v Cremoni v Italiji, saj tam poznajo skrivnosti, kako lahko violina preživi stoletja. Meni kot glasbeniku njegovi inštrumenti najbolj ustrezajo.

Samir: V arabskem svetu se je dokazal že s tem, da je edini takšen učenec, ki je diplomiral na tej šoli izdelovalcev inštrumentov. V arabskem svetu je izdelovanje inštrumentov še vedno na obrtniški ravni. Wissam je študiral šest let akustiko, fiziko, kemijo na najbolj prestižni šoli za izdelovanje violin na svetu. Je edini sposoben doseči natančno tisto, kar želi od posameznega inštrumenta. Tako da velja za enega najboljših izdelovalcev oudov, naredil je tudi vse naše.

Adnan: Vendar bomo morali počakati še pol stoletja, da bomo vedeli, ali so njegovi oudi tako dobri kot Stradivarijeve violine. Je pa zanje zelo dolga čakalna vrsta. Jaz sem svojega čakal od petega leta.

O čem pripovedujejo vaše pesmi?

Samir: Naš repertoar je predvsem inštrumentalen, vendar na koncertih odpojem eno pesem, da dobi občinstvo občutek o ujemanju ouda in arabščine. Pesmi govorijo predvsem o ljubezni. Je pa veliko zgodb okoli naših skladb. Vedno poudarjamo človeške zgodbe. In ker smo Pales­tinci, je seveda Palestina vedno v naši glasbi. Predvsem pa večno upanje, da se bo ta brezupni primer končno razrešil v pravo smer, da bo Palestina samostojna in mednarodno priznana država. Zadnje čase se zadeve razvijajo v to smer. Da bi se nekega jutra zbudili in ne bi bilo več izraelske okupacijske vojske. Naslovi naših pesmi niso politični, so pa metaforični, kot je Strast, Mogoče, Metafora, Proces ... Naša glasba ima politični naboj, ki ga vzdržujemo s svojo kulturo. Poskušamo dokazati, da si zaslužimo živeti svobodni na svoji zemlji.