Tiskane izdaje
Leta 1990 je Branimir Džoni Štulić z Azdo zadnjič nastopil na ozemlju nedkanje SFRJ, zdaj pa se vrača v Ljubljano. Zaradi spora z založbo Croatia Record se noče vrniti v Zagreb, kjer je ustvarjal pred štirimi desetletji.
O skupini Azra, ki jo je ustanovil v Skopju rojeni Branimir Džoni Štulić, poznavalci vedo skoraj vse. Vedo, da je ena najvplivnejših skupin jugoslovanskega novega vala nastala leta 1977 v Zagrebu, pa tudi, da so leta 1979 izdali ob producentski pomoči Huseina Hasanefendića – Husa, zdajšnjega šefa skupine Parni valjak, malo ploščo s skladbami Balkan in A šta da radim, naslednje leto pa še long play prvenec Azra, ki je postala velika uspešnica po vsej Jugoslaviji. Sledilo je več kot deset albumov. Skupaj so zadnjič nastopili 15. avgusta leta 1990 na Hvaru. Takrat je Štulić že dlje živel v nizozemskem Houtenu. V svoji plodni samostojni karieri je izdal pet albumov, zadnjega pred dobrim desetletjem, njegova besedila so se znašla v številnih književnih izdajah. Azra je imela veliko oboževalcev tudi med slovenskim občinstvom.
Desetletje in še več se Džoni ni oglašal. Živel je po svoje, brcal žogo z nizozemskimi otročaji iz soseščine. Potem se je nekega lepega dne oglasil preko svojih odvetnikov in hrvaški glasbeni založbi Croatia Records (nekakšni naslednici Jugotona) sporočil. »Za prodane izvode do leta 1990 zahtevam 12 milijonov evrov in 12-letne obresti na teh 12 milijonov, plus odškodnino za prevaro, krajo avtorskih pravic in za nezaslišano izkoriščanje v zadnjih dvanajstih letih. Gre za velik rock'n'roll rop.«
Spor za najdražji kos glasbene pogače
Spor je prerasel v vojno za najdražji kos pogače na glasbenem prizorišču na območju nekdanje Jugoslavije. In širše!
Pomemben kamenček v vsej zgodbi je Džonijeva včlanitev v takratni Sokoj, jugoslovansko združenje za zbiranje in izplačila avtorskih nadomestil, saj če je želel denar, ki pač pripada vsakemu avtorju, je moral biti član te organizacije, ki ima za pravne naslednike današnji Sazas (v Sloveniji) ali Zamp (na Hrvaškem). Razumljivo je, da si je združenje že takrat »jemalo« določen odstotek od nastopov, za vodenje računa in podobno (nič drugače ni danes!), Azra pa je v imela tistem času rekordno ogromno nastopov. Dejstvo, da mora Azra »ogromno« denarja dajati drugam namesto v lasten žep, pa je razjezilo Štulića in se je odločil izstopiti iz Sokoja, zaradi česar mu ni bilo treba več plačevati pristojbin, Jugoton pa je – kot zdaj pravijo – izplačeval avtorske honorarje neposredno na Štulićev račun. Preveč? Premalo? Ravno prav?
Štulić se je rodil leta 1953 v Skopju, odraščal je v Zagrebu. Na Nizozemsko (v bližino Utrechta) se je preselil leta 1986, tri leta kasneje je napovedal, da začenja samostojno glasbeno pot. Po izbruhu vojne, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je zavil v molk in zavrnil vsa povabila, naj se vrne v Zagreb ali Beograd. Tisti, ki ga poznajo malo bolje, vedo povedati, da je še zdaj egocentrik, »enfant terrible scene in življenja«, hiter in vešč z besedami, malce živčen in, kar so mu mnogi očitali, zelo nesproščen. Še do nedavnega se pridušal, da ne bo stopil niti v Beograd, še manj v Zagreb.
Ne Zagrebu, da Ljubljani
Zdaj pa se je v njem, kot je pricurljalo do dopisniških ušes, nekaj prelomilo. V Zagreb ali Beograd ga res ne bo, prihaja pa v Ljubljano. »Vsaj nekaj glasbenega reda je še v siceršnjem glasbenem neredu,« je dejal, ko je oznanil novico.
Pred kakimi štirimi desetletji, ko ga je v zagrebškem Lapidarju, enem kultnih glasbenih prizorišč tistega časa, poslušal podpisani dopisnik, se je rojevala legenda glasbenega prizorišča, ki je postala del zgodovine, ki je ni mogoče kar tako pozabiti.
In kar je najbolj zanimivo, zdaj, po tolikih letih, se Džoni in skupina vračata. Vendar ne kot Azra, ki je sicer dobila ime po plemenu iz pesmi Heinricha Heineja, v kateri je bil odlomek: »Kazuj robe odkuda si, iz plemena kojega si? Ja se zovem El Muharem iz plemena starih Azra, što za ljubav glavu gube, i umiru kada ljube.« (Povej, suženj, od kod prihajaš, iz katerega plemena? Jaz sem El Muharem iz starega plemena Azra, ki za ljubezen glavo izgubi in umrje, ko ljubi; prosti prevod D. D.W.). V Ljubljano prihaja – menda za kar nekaj časa – kot Balkan sevdah Band 2. Štulićeva prva skupina se je namreč imenovala Balkan sevdah band.
Viri blizu ljubljanski mestni občini navajajo, da se bo Štulić preselil na Vodmat. V soseski se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prekalino večje število glasbenih talentov, ki so bili povezani tudi z novovalovskim gibanjem. Hkrati je soseska znana po pestri sestavi, saj velja pretežno za sosesko delavskega razreda, hkrati pa so ob postavitvi vodmatskih blokov vanje naselili večje število oficirjev JLA. Tudi Branimir Džoni Štulić je bil rojen v oficirski družini. Pevec Pero Lovšin, Štulićev glasbeni kolega iz sedemdesetih in osemdesetih, ki živi na Kodeljevem, na desnem bregu Ljubljanice, pravi, da se Štulićevega prihoda na Vodmat zelo veseli. »Komaj čakam, da bova na Slovanu igrala nogomet,« je povedal.
