Tiskane izdaje
Knjiga Srečevanja glasov je zbir pogovorov z glasbeniki, ki razkrivajo njihove poglede na materijo narodnega blaga in njegovo predelavo v sodobne umetniške izraze. »Osnovna ideja izhaja iz radovednosti in potrebe po osvetlitvi položaja ljudske pesmi danes,« pravi Irena Tomažin, performerka, plesalka, glasbenica in avtorica knjige.
»Tako pri nas kot po svetu obstaja veliko umetnikov, poustvarjalcev ljudskih pesmi, ki se srčno in predano ukvarjajo z izročilom. Njihovo delo ni usmerjeno samo v petje in igranje ljudskih pesmi in godb, temveč tudi v zbiranje, iskanje in raziskovanje pesmi, na snemanje pesmi na terenu, na njihovo zapisovanje in arhiviranje.«
Delovanje Irene Tomažin se razteza od koncertov in improvizirane glasbe ter delavnic z glasom do performansov, ki odražajo predvsem delo z glasom. Sodeluje z glasbeniki, kot sta Tomaž Grom in Ntoko. Preigravanje med posnetimi glasovi in glasovi v živo prepleta s fragmenti petja, govorjene besede in improvizacijo.
Uporablja tudi krajše dele gledaliških tekstov, ki so interpretacijsko predelani, prav tako kot lastne tekste in pesmi. Na njenih zadnjih koncertih v ospredje prihaja vedno več živega glasu (za razliko od posnetega) in eksperimentiranje z glasom ter improvizacija. Od leta 2001 je ustvarila šest avtorskih projektov.
Zadnji – Okus tišine, ki vedno odmeva (2012) – je predstava, v kateri raziskuje stanja, ki jih v glas in v telo vpisuje tako zgodovinski spomin (na primer skozi izročilo petja ljudskih pesmi) kot tudi osebni spomin (skozi proces socializacije glasu in telesa).
Srečanje s tradicijo
Leta 2007 se je na Poljskem prvič srečala z delom na ljudskih pesmih, ki so pripadale različnim tradicijam. Takrat se ji je povezava med petjem in gibanjem ter na drugi strani med sodobnimi odrskimi praksami in tradicijo zdela neizogibna. »Ignoranca do slovenskega izročila, ki mu pripadam, do pesmi in zgodb, ki so del dediščine, me je presunila. To je bila prva spodbuda, da sem se podala v projekt Srečevanja glasov,« je zapisala v knjigi.
Kako umetniki pojejo in delajo, jo je zanimalo, kako vidijo tradicijo? Vprašanja so jo gnala do ljudi, ki imajo na tem področju veliko izkušenj. Tako je nastal mednarodni projekt, ki je osredotočen na prepletanje ljudskega petja in vednosti ljudskega izročila s sodobnimi umetniškimi praksami.
»Tradicija je zelo konkretna in materialna«, piše v knjigi. »Ker ne pripada le preteklosti, je bistveno, da jo na neki način živimo in ohranjamo tudi danes, da se učimo od nje in si oblikujemo svojo prihodnost na mnogo bogatejši in predvsem bolj etični način.«
Projekt Srečevanja glasov, vsebuje »glasno delavnico«, okrogle mize in pogovore o ljudskem petju, gostovanje predstave Okus tišine vedno odmeva, izid zgoščenke Okus tišine, ki vsebuje zvočne posnetke materialov s predstave ter knjigo, o kateri pišemo. In kaj menijo o ljudski pesmi in tradiciji njeni sogovorniki?
O pesmi ...
Za Boštjana Narata je kantavtorstvo njegov način pripovedovanja zgodbe, skupina Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, pa se s tradicijo ukvarja kot avtorski projekt. »Ne glede na to, koliko smo ostali ali nismo zvesti ljudskim izvirnikom, je bistven avtorski doprinos in poseg«.
Tudi o nastajanju ljudskih pesmi sta spregovorila. »Pesmi so nastale zato, ker so morale«, pravi Narat. »Občutek, da ta glasba raste iz resničnega življenja. Da ni posledica tega, da nekdo nekaj zna, in da zaradi tega, ker nekaj zna, to lahko naredi, ker je pač po poklicu muzičar. Ali pa, ker je po poklicu skladatelj, da to pač počne v življenju, ker se je za to odločil in se za to izobrazil. Ampak da je to delo nekoga, ki v življenju počne nekaj čisto drugega, ki še prekleto dobro ve, kako je življenje težko, kako smrdi švic in kako izgledajo žulji. Ampak hkrati si ne more pomagati, da ne bi pel. Da ne bi pel že med delom!«
Zanj ni ljudska pesem nekaj, s čimer so si naši predhodniki krajšali čas. »Tak pogled je utilitaren. Seveda so imele vlogo v življenju ljudi, ampak zakaj so sploh nastale? Ne zaradi tega, ker bi si kdo rekel, aha, moramo si krajšati čas, moramo si lajšati delo ali moramo si lajšati življenje, ker je težko. Ne, nastale so, ker so morale.«
Za umetnost, karkoli pač to zanj je, mu je bistven večnostni moment. »Če ne iščemo stika z večnostjo na tak ali drugačen način, če me ne intrigira nekaj, kar je onkraj tega časa, me niti ne zanima.«
... in petju
Na samo petje vpliva marsikaj, pravi Bogdana Herman, od narečja do pokrajine, od vremena do zdravja, od stavbe, v kateri poješ, do publike. Dvakrat v življenju je odpovedala koncert: enkrat zaradi jeze, drugič zaradi žalosti. »Nisem mogla peti. In če si utrujen, tudi ne moreš dihati, prepona ni prosta. In če imaš v podzavesti kakšne komaj slutene težke misli, tudi ne moreš peti.«
Zanjo je ljudska pesem samo običajen del človekove refleksije sveta in bivanja sredi vesoljskega prostranstva. »Je pripomoček za preživetje. Krajšanje dolgega večera. Skupna zabava. Vztrajnostno ritmiziranje dela. Ko jo preneseš na osvetljeni in povzdignjeni oder, pa se začne novo in drugačno življenje ljudskih pesmi, ki dobi nova oblačila.«
Svetuje, da kadar poslušamo pevca, moramo v bistvu poslušati pesem. »Poglej, kako pojejo ljudski pevci: relativno nezainteresirane obraze imajo, ker so čustveno nevtralni propovedovalci zgodb in opisovalci čustev.«
V pesmi ji je od nekdaj najbolj pomembno besedilo, potem šele melodija. »Najprej sem morala izvedeti, kaj mi pesem govori in kaj pove.« Meni, da je treba narečne pesmi peti v narečju, hkrati pa naj bodo dostopne v knjižnem jeziku. »Ni ljudske pesmi, ne da bi jo peli v narečju. A zapisovali so jo šolani ljudje in jih oblikovali po knjižnem navodilu... Nenadoma vidiš, kako so narečje, melodija in pokrajina povezani.«
Ljudska pesem je zanjo univerzalna, je temeljna, je vsepovedna in tudi prilagodljiva. »Ljudsko pesem se poskuša vklopiti v naš čas, v sodobnost, ne da bi opazili, da je ljudska pesem vedno sodobna. Ljudska pesem se roga tem postopkom, ker je močnejša, ker je starejša, ker je temelj.«
