Magnificova filharmonična oda nogometu

Robert Pešut je ustvaril glasbo za Montevideo, Bog te video, enega najbolj gledanih srbskih filmov.

Objavljeno
11. oktober 2013 20.44
Magnifico v Ljubljani, 8. oktobra 2013
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Montevideo, Bog te video, film o uvrstitvi jugoslovanske nogometne reprezentance na prvo svetovno nogometno prvenstvo v Montevideu v Urugvaju leta 1930, je eden najbolj gledanih srbskih filmov.

Magnifico je za ta projekt ustvaril glasbo, ki je zdaj samostojno zaživela na albumu in bo v prihodnje še na koncertih. Pogovarjali smo se predvsem o zanimivi filmski zgodbi in poustvarjanju glasbe, ki je nikoli ni bilo.

Nogometna zgodba, o kateri govori film, je zelo zanimiva.

Ko mi je Dragan Bjelogrlić razložil, kaj bo snemal, sem se začudil. Rek 'Montevideo, Bog te video' poznam od malih nog. Oče mi je pripovedoval to zgodbo, kako je leta 1930 jugoslovanska reprezentanca šla na prvo svetovno nogometno prvenstvo v Montevideo v Urugvaju. Ko mi je Bjelogrlić povedal, da piše scenarij po knjigi nekega novinarja, ki je zapisal to zgodbo, sem bil od prve sekunde navdušen in vesel, da bom lahko zraven. In pri tem sem zelo užival.

Film je bil precej uspešen. Dobil je filmsko nadaljevanje in televizijsko serijo.

Če se ne motim, so najprej razmišljali le o televizijski seriji. Ko pa so začeli snemati, so videli, da bi lahko nastal tudi dober film. Tako so nadaljevali snemanje z zavedanjem, da bodo posneli film in televizijsko serijo. Sprva res niso vedeli, da bodo posneli dva filma. Ampak zaradi uspeha prvega so se morali lotiti še drugega dela.

Montevideo, Bog te video ni bil uspešnica le v Srbiji in drugih državah nekdanje Jugoslavije, odlično je bil sprejet tudi na Kitajskem.

Ta novica mi je bila še posebej všeč. Šele zdaj mi je jasno, kako delujejo Kitajci. Oni imajo državni televizijski kanal, ki ponuja samo filme. Posebna komisija izbere petdeset tujih, predvsem evropskih in ameriških, filmov na leto. Američani vložijo zelo veliko denarja v lobiranje, da bi odkupili čim več njihovih filmov, saj jih kitajski trg zelo zanima. Seveda je njihova filmska ponudba tudi najmočnejša. Tu pa tam pa Kitajci sami izberejo kak film brez prišepetovalcev. Tako so izbrali tudi film Montevideo, Bog te video. Očitno so v njem našli nekaj, kar jim ustreza, saj film premore tipičnega romantičnega junaka.

Svojčas so bili jugoslovanski filmi na Kitajskem zelo popularni, še posebej Valter brani Sarajevo, ki je doslej imel milijardo in pol gledalcev.

Tam jugoslovanska kinematografija očitno še vedno nekaj pomeni in mogoče je tudi to vplivalo na izbor.

Ste že bili v Montevideu?

Ne. Šel bi, če bi tam imel kaj početi. Sicer pa nisem posebno popotniško usmerjen. Dovolj mi je, da vidim po televiziji, kako je tam.

Vam je nogomet blizu?

Med vsemi športi še najbolj. Kot najstnik sem ga tudi treniral. Zdaj pa ga bolj gledam.

V filmu tudi nastopate.

V filmu se pojavim v nekem klubu, kjer nastopam s skupino. Ta prizor je bil narejen zgolj zato, da bi ljudje, ki so odigrali to glasbo, tudi na filmu opravili to delo, ker je to bolj prepričljivo.

Koliko ste se vživeli v glasbeno okolje Jugoslavije, Srbije in Beograda leta 1930? Ste opravili kaj arhivskega raziskovanja?

Z Bjelogrlićem sva veliko raziskovala. Prva misel na tiste čase je ameriška popularna glasba – charleston. Na Hrvaškem imajo iz tistih časov neke posnetke popevk. V Srbiji pa je iz tistih časov več ljudskih motivov, ki so operetno, umetelno narejeni. Zabavne glasbe v smislu swinga, jazza ali česa podobnega nimajo. Ne vem, ali se je takrat kaj takega sploh izvajalo po gostilnah.

Mi smo le ugibali, kakšna glasba se je takrat izvajala, in prišli do nekakšnega mutanta zvoka in glasbe, kakršnega smo ustvarili.

Stilsko ste pomešali zdaj znova popularen in revitaliziran swing ter ustvarili skladbe z različnimi kombinacijami latino ritmov in balkanskih melodij.

Latinski ritmi in balkanske melodije, pa balkanski ritmi in latinske melodije, to je neverjetno kompatibilno velikanski razdalji navkljub. Oboji imajo veliko patosa v besedilih in harmonijah. Južnoameriške pesmi bi zlahka vzel v srbohrvaško okolje, jih priredil za harmoniko in tamburice in bi zvenele izvirno. In obratno tudi.

To glasbeno zlitje se je zgodilo povsem organsko, tako kot smo paradižnik in krompir že zdavnaj vzeli za svoja. Nihče ne razmišlja o njuni domovini. Zdi se nam, da pač sodita na krožnik. Nekako tako je bilo tudi s to glasbo.

Duhovita se mi zdi priredba svetovno znano srbske vojaške koračnice Marš na Drino, ki je postala Cha Cha del Rio Drina.

Za to je več razlogov. Eden je, da se orkester imenuje po avtorju Stanislavu Biničkem, ki je napisal Marš na Drino. Drugi je, da smo doma imeli to ploščo in jo pogosto poslušali, saj je bil deda solunski borec. Kot mulcu mi je bila zelo všeč. Potem mi je oče razložil, da je to bila velika uspešnica, še preden sem se rodil leta 1965, vrteli so jo celo na radiu Luxembourg in drugod. Te skladbe sem se spomnil in se lotil raziskovanja.

Marš na Drino so resnično izvajali glasbeniki svetovnega kalibra, od Shadowsov do Cheta Atkinsa, celo James Last se je je lotil s svojim orkestrom. Ta skladba, ki je nastala med prvo svetovno vojno, ima neverjetno zgodbo. Iz marša, ki res ni bil narejen v pop maniri, so naredili pop skladbo. Ko so ga začele izvajati pop zasedbe, je postal navadna pop uspešnica. Sam sem šel še korak dlje in mu odvzel koračnico, tako da ne deluje več nevarno, ampak samo romantično. Kot lep sončni zahod, mir in spokoj.

V španščini zapojete tudi pesem Para mi, pa ti.

Bojda je v španščini. V grobem že vem, kaj pomeni, saj je žena napisala tekst po moji predlogi. Pustili­ smo jo, ker je moja izgovorjava smešna. Sicer pa je tako, da manj ko razumeš besedilo v tujem jeziku, lažje ga je odpeti. Lažje iz njega tvorim zvok in nisem obremenjen z dobesednim pomenom vsake ­besede.

Angleščino že znam, kolikor jo pač potrebujem, kolikor sem se je naučil v osnovni šoli in gimnaziji. Nimam ravno velikega besednega zaklada, ampak ravno dovolj za enostavne rime.

Pesem Pukni zoro je že kavarniška uspešnica z različnimi ­interpretacijami.

To se je zgodilo samo od sebe. Ko je prišel film, so v enem mesecu po gostilnah odmevale pesmi iz njega. Če bi prej vedel, da bo glasba tako dobro sprejeta, bi jo že zdavnaj izdal na albumu. V Srbiji ni ne kluba, ne kafiča in celo ne filharmonije, ki ne bi izvajala skladb Samo malo in Pukni zoro. Beograjska filharmonija je odkupila skoraj ves repertoar moje glasbe iz filma in ga izvaja v rednem programu.

Ker je bila glasba iz filma tako uspešna, smo se odločili, da bomo vendarle izdali še album. Ne zgodi se pogosto, da filmska glasba dobro zaživi brez filma. Običajno ji manjka film.

Kakšno je bilo sodelovanje z režiserjem Draganom Bjelogrlićem?

Kot režiser in producent je v glavi nekako slišal, kaj bi to bilo. Kako mu bo to kdo izvedel, pa ni mogel vedeti. Ko sva se sporazumela, kaj približno hočemo, mi je pustil proste roke in ponudil produkcijske zmogljivosti velikega studia in orkestra. To so delovni pogoji, ki jih redko dobiš.

Precej vaše glasbe je zaživelo v bujni orkestraciji Srbskega vojaškega orkestra Stanislav Binički.

Predlagal sem, da bi za snemanje glasbe imeli orkester, če že hočemo ujeti duha časa tudi v tonu. V mislih nismo imeli največjega orkestra v smislu beograjske Filharmonije, ampak neki manjši, bolj kavarniški orkester, ki bi bil filharmonični. In dobil sem ta orkester srbske vojske, za katerega nisem vedel, da obstaja, ker vojske ponavadi nimajo filharmoničnih orkestrov. Imeli so ravno tak zvok, kot smo ga hoteli na filmu. Nekoliko skromen, nekoliko razpadajoč.

Ko so odigrali skladbe, smo jih že miksali. Kasneje nismo ničesar dodajali. To so poklicni glasbeniki, ki ne padajo v nezavest od vzhičenja, ko jim kdo prinese nove note. Bolj je pomembno navezati stik z ekipo, da se splete medsebojno spoštovanje, razumevanje in zaupanje, in potem zvenijo v redu.