Tiskane izdaje
Pevka in skladateljica Maja Keuc - Amaya usklajuje pevsko kariero med Slovenijo in Švedsko ter kariero skladateljice med Švedsko, Južno Korejo in Japonsko. Na nedavni Emi je predstavila nov singel Concrete, danes ob 21. uri pa bo nastopila v Jazz Clubu na Ljubljanskem gradu ob spremljavi kitarista Mihe Koretiča, bobnarja Doriana Grande in basista Jerneja Kržiča z repertoarjem lastnih pesmi ter poudarkom na priredbah starejših soul pesmi.
Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste ravno izdali prvenec in se odpravljali v tujino. To se mi je zdela precej nenavadna odločitev.
(Smeh.) Po treh letih javnega glasbenega delovanja v Sloveniji sem začutila to potrebo. Videla sem se čez deset let, če bom ostala tukaj, in podoba mi ni bila všeč. Po drugi strani sem vedno imela v sebi željo po raziskovanju. Zelo rada tudi potujem in takrat se mi je zdelo, da je čas, da uresničim željo po študiju, sicer bi se moj glasbeni razvoj ustavil na tisti točki. To je bila zame ena najtežjih odločitev.
Kaj se vam je od takrat zgodilo?
Odšla sem študirat v Rotterdam in predlanskim sem tam končala solopetje oziroma program učiteljica petja. To je državna glasbena akademija, od tretjega letnika naprej pa sem obiskovala Kraljevo akademijo za glasbo v Stockholmu, jazzovski program. Vmes sem se preselila v Stockholm in začela pisati pesmi za azijski glasbeni trg. Delam za glasbenega založnika, ki prodaja skladbe na Daljni vzhod. Pišem glasbo in besedila v angleščini. To me je odpeljalo tudi v Južno Korejo in na Japonsko.
Imate tam že kakšno uspešnico?
Sporočili so mi, da smo na Japonskem prodali dva milijona in pol kopij singla Namie Amuro. To je kraljica japonskega popa, na tej sceni kraljuje že četrt stoletja. Za to skladbo je prejela japonsko različico grammyja in naziv glasbenice leta.
Ste tako postali resna konkurenca Raayju, ki prav tako prodaja svoje pesmi na Japonsko?
Mogoče. (Smeh.)
Mnogi domači glasbeniki bi radi imeli mednarodno kariero, a niso pripravljeni zapustiti Slovenije. To je skorajda nujno, mar ne?
Zdi se mi, da je treba za kakršenkoli tehten korak v življenju stopiti iz območja ugodja. Tudi moja selitev v tujino je bila vse prej kot preprosta. Nekateri si predstavljajo, da se je, ko sem prispela gor, nebo odprlo in mi je vse padlo v naročje. Moj bogati Šved mi je vse omogočil ... (Smeh.)
Vedno sem imela željo po razvoju in to mi je tujina omogočila.
Zakaj ravno na Švedsko? Tam je mrzlo.
Zelo mrzlo in če bi me kdo pred leti vprašal, kam bi se preselila, bi to bili bolj južni kraji, Španija ali kaj podobno toplega. Vendar je tako naneslo. Ko sem bila stara sedemnajst let, sem na youtubu videla posnetke skupine Dirty Loops, katere pevec in pianist Jonah Nilsson je pritegnil mojo pozornost. Pisala sem mu na myspaceu, da sem njegova oboževalka, in je navdušen odvrnil, da sem njegova prva oboževalka.
Takrat so se ravno lotili zanimivih, bolj jazzovskih predelav pesmi drugih pop avtorjev. Opazil jih je kanadski glasbeni producent David Foster in jih povabil v Združene države Amerike. Zato sem morala takoj odpotovati na Švedsko, če sem ga hotela spoznati, dokler še ni velikanska zvezda. Naredila sem točno to. Z najboljšo prijateljico sva se odpravili na Švedsko in tam sem mu rekla: Tu sem. On je odgovoril: Super. Gledala sva se in si bila všeč.
Takrat sem tudi začela študirati v Rotterdamu in sem ga vedno pogosteje obiskovala na Švedskem. Ugotovila sva, da je Švedska glasbena meka, da je to ena izmed prestolnic pop glasbe. Švedski glasbeni trg je bil tema moje diplomske naloge. Ugotovila sem, da imajo glasbeniki močno podporo države. Ta glasbenike na začetku kariere financira, jim podarja štipendije, kupuje inštrumente, da sploh lahko začnejo. Vsi namreč nimajo močnega finančnega zaledja.
Samozavestna Maja Keuc - Amaya, foto Jože Duhadolnik
Vedno sem se čudil, da zmečejo milijone davkoplačevalskega denarja v neuspešne gospodarske projekte, država pa ignorira oblikovanje trdne kulturne infrastrukture. Nikakor mi ni jasno, da ni pripravljena vlagati v glasbenike, kajti tudi kultura je lahko posel. Če bi denar, ki ga je nacionalna televizija lani potrošila za Emo, naključno razdelili med 700 glasbenikov in vsakemu dali 10.000 evrov, bi bil izkupiček občutno boljši. Imeli bi vsaj nekaj izjemnih albumov.
Zagotovo. Na Švedskem imajo celovito urejeno infrastrukturo, od klubov do glasbenih založb, revij, radijskih in televizijskih postaj, ki to podpirajo. Naj spomnim na Abbo, Roxette, The Cardigans ... To so bile svetovno uspešne zasedbe, ki so pokazale, da ni nujno, da prihajaš iz anglosaksonskega kulturnega okolja, da uspeš.
Ko je bila skupina Abba dejavna, je od vseh švedskih podjetij le avtomobilska korporacija zaslužila več denarja od tega pop kvarteta. Kako pa na vas gledajo švedski glasbeniki?
Nikoli nisem imela občutka, da bi me jemali drugače, ker sem tujka. Bolj sem sama imela s tem problem, ker sem se podcenjevala. Ko sem se nehala sekirati zaradi tega, da sem z Balkana, mlada in nevedna, je bilo bolje. Spoznala sem, da jim je ravno moja drugačnost všeč, saj sem zanje eksotika. To, da pišem pesmi za druge izvajalce, niti ni tako težko, da bi pa tam bila zvezda, je nekaj povsem drugega. Ni pa nemogoče, saj je Švedska še vedno zelo strpna do različnosti.
V tujini ste postali Amaya. Je to le ime ali že kar lik, vaša delovna oziroma umetniška obleka?
Zdi se mi, da bom v Sloveniji težko postala Amaya in bom za vedno Maja Keuc. Ta umetniški nadimek sem si nadela tudi zato, ker v švedščini moj priimek pomeni določen del ženskega telesa in ne bi bilo ravno primerno, da me poznajo tako. (Smeh.) Na tak način res nočem zbujati pozornosti. Sicer pa ga tako ali tako nihče ni znal pravilno izgovoriti.
Ves čas ste poskušali nadaljevati kariero tudi v Sloveniji.
To je bilo zelo naporno. Poskušala sem obdržati stik z domačo glasbeno sceno in domovino, kamor se vedno rada vrnem. Gor kar pogrešam toplino, ki jo imamo mi tukaj. Odkar sem zunaj, veliko bolj spoštujem našo kulturo. To je sicer kliše, a tako pač je. Dom je dom in vedno ostane s tabo, ne glede na to, kam greš.
Imate izkušnje z glasbenimi šovi talentov, vendar ste ena izmed tistih, ki se dobro zavedajo, da brez koncertne kilometrine ne moreš imeti glasbene kariere.
To absolutno velja. Po udeležbi na takem šovu si le relativno znan, nekoliko bolj izpostavljen. Kilometrino začneš nabirati v majhnih klubih. Ne moreš obstati, ker se nimaš na kaj opreti.
Bili ste tudi na izboru za pesem Evrovizije. Kakšna izkušnja je bila to za vas? Vam je koristila?
Zagotovo bi to lahko bolj izkoristila, a sem katastrofalna pri poslu. (Smeh.) Ta nastop mi je pomagal, da so me mogoče tudi v tujini vzeli nekoliko bolj resno. Žal v tujini v glasbi zdaj štejejo le številke in ogledi. Osemsto tisoč ogledov mojega evrovizijskega nastopa mi zagotovo pomaga pri prodaji sedanje glasbe, ki je nekaj povsem drugega. Sicer pa ima pesem Evrovizije zvesto občinstvo.
Ema vsako leto pri nas sproži burne odzive, češ, kakšna glasba pa je to. Mnogi pravijo, da bi sami znali narediti kaj boljšega.
Kar naj. (Smeh.) Z veseljem bi rada slišala te svetovno znane pesmi, ki samo čakajo, da jih bo kdo napisal in izvedel. Ne vem, kaj čakajo, naj se prijavijo. Lahko je biti pameten pa še anonimen povrhu.
