Tiskane izdaje
Po nekajurnem čakanju, Blackwell je bil namreč zelo zaposlen, so jih končno poklicali v šefovo pisarno. V precej velikem prostoru je Blackwell sedel za svojo pisalno mizo in sicer prijazno a vendarle tudi neučakano povprašal Kirka, češ, kaj si mi pa tokrat privlekel pred vrata. Zdaj je, kar je, so tresoč se od treme dejali in na tla sredi pisarne sedli John Gladwin, Terry Wincott in Eddie Baird in se Blackwellu predstavili s preprostim »mi smo Amazing Blondel«.
Chris Blackwell ostane brez besed
Sledilo je približno pol ure glasbe, ki je v ušesa prihajala kot ena sama skladba, čeprav jo je sestavljalo več kosov, fragmentov, različnih melodij, aranžmajev, zaigranih na več kot deset akustičnih instrumentov, od šest- in 12-strunskih kitar, lutenj, blokflavt, srednjeveških in renesančnih lir in harf in različnih tolkal.
Glasba je tekla brez odmorov, brez govorjenja v enem samem dih jemajočem vetru zvokov, ritmov in harmonij. Ko je bilo pol ure mimo, so trije instrumentalisti prvič pošteno vdihnili in se najprej spogledali med seboj, nato pa so oči usmerili še v Blackwella. Ta je za mizo sedel popolnoma brez besed in samo z očmi meril zdaj precej zadihane člane skupine, zdaj kot mačka muzajočega se Simona Kirka. Po nekaj minutah je prav počasi dvignil telefonsko slušalko in nekomu na drugi strani naročil, naj prinese tisti papir.
Po nekaj trenutkih mučne tišine, še vedno namreč nihče ni spregovoril niti besede, je v pisarno vstopila tajnica in pred Blackwella položila sveženj lično urejenih papirjev. »Tole je pogodba za snemanje albumov,« je dejal, fantje so vstali, stopili k mizi, z nekoliko tresočo se roko podpisali in fantastična zgodba o uspehu, imenovana Amazing Blondel, se je zares začela.
Začelo se je z Methuselah
Zakaj zares, zato, ker se je zgodba pravzaprav začela že leto prej. John Gladwin in Terry Wincott sta namreč svojo glasbeno pot začela v glasni električni zasedbi Methuselah. Med nastopi, Methuselah je igral nekakšen krščanski rock, sta vse bolj pogosto, ko so drugi člani odšli z odra na odmor, poslušalcem zaigrala nekaj skladb na akustične kitare. Obiskovalcem je bilo to očitno všeč, njima pa je omogočilo, da sta v ospredje postavila svoje vokalne, predvsem pa instrumentalne sposobnosti, ki so v materialu skupine ostale v ozadju, saj zanje preprosto ni bilo prostora.
Sredi leta 1969 sta se odločila, da zapustita Methuselah in se v celoti posvetita svoji akustični glasbi. Ta je primarno izhaja iz stare ljudske glasbe, torej glasbe, ko jo je v tistem času preigravalo še kar nekaj britanskih skupin. Sčasoma pa sta začela razvijati povsem svoj slog, ki se je po eni strani naslanjal na zbiralca in obujevalca stare glasbe Davida Munrowa, po drugi plati pa sta navdih črpala iz TV-serije Robin Hood, ki sta jo gledala v otroštvu, za katero je »psevdosrednjeveško« glasbo napisal angleški gledališki igralec in kitarist Elton Hayes.
Ime dobili pa glasbeniku Richarda Prvega
Svoj duo sta poimenovala po možakarju z imenom Blondel de Nesle, ki je bil glasbenik na dvoru angleškega kralja Richarda Prvega, ki je Angliji vladal od leta 1189 do svoje smrti leta 1199. Legenda pravi, da je v obdobju, ko je bil Richard Prvi ujetnik, Blondel de Nesle pel in igral pod prav vsakim gradom v Evropi, da bi ga našel, in ko ga je, je pomagal pri njegovi osvoboditvi.
Ime jim je menda predlagal neki kuhar po imenu Eugene McCoy, ki je, ko je slišal nekaj njunih pesmi, veselo vzkliknil, »Oh, very Blondel«, in ime se je prijelo. Kot pa je bilo v tistih časih moderno, sta potrebovala še eno besedo v imenu (kot denimo The Incredible String Band, še ena odbita, tokrat škotska skupina), zato sta k imenu dodala še besedo Amazing.
Že leta 1969 sta posnela svoj prvi album z naslovom The Amazing Blondel (znan tudi pod imenom Amazing Blondel and a Few Faces), ki je izšel za založbo Bell Records. Snemanje je vodil takrat slavni angleški studijski kitarist Big Jim Sullivan. Gladwinu in Wincottu se je nato pridružil še en sošolec, Eddie Baird, ki je podpis pogodbe z Bell Records označil za naravnost katastrofalnega. In tukaj v zgodbo Amazing Blondel vstopijo Simon Kirk, Island Records in Chris Blackwell.
Uspešna kariera pri Island Records
Za Island so Blondel kot trio posneli tri albume: Evensong (1970), Fantasia Lindum (1971) in England (1972). Čeprav so vse odlične, je posebne pozornosti prav gotovo vredna plošča Fantasia Lindum. Predvsem prva stran, če govorimo o vinilu, ki jo zaseda ena sama skladba, ki je dala ime tudi celotni plošči. Fantasia predstavlja umetnost improvizacije, Lindum pa je latinsko ime za angleško mesto Lincoln. Mimogrede, pes, ki je ovekovečen na ovitku plošče, je danska doga z imenom Jacob. Slog fotografije na ovitku napeljuje na zgodovinsko obdobje angleške državljanske vojne (1642−1651),vendar je glasba bolj podobna tisti iz Elizabetinskega obdobja (1558−1603), ki ga zgodovina opisuje kot »zlato dobo« Anglije.
Vsi trije člani so zaigrali na več deset instrumentov, čeprav jedro tvorijo lutnje (Gladwin in Baird) in številna lesena pihala, na katera je igral Wincott. Ne glede na to, kakšno glasbo poslušate, oziroma ne glede na to, katerega od slogov imate najraje, Fantasia Lindum je odigrana tako prepričljivo, s takim žarom, tako tehnično briljantno, hkrati pa duhovito in zabavno in gibko, z vrsto presenetljivih in nepričakovanih domislic, da ravnodušnega ne pusti skoraj nikogar. Večina pa Fantasio Lindum doživi na enak način, kot jo je v svoji pisarni doživel Chris Blackwell, z odprtimi usti.
Iz tria ponovno v duo
Leta 1973 je iz skupine odšel John Gladwin in trio Blondel je znova postal duo. Za Island je posnel še album Blondel, nato pa svoje početje preselil k založbi DJM, za katero je posnel še tri albume, Mulgrave Street, Inspiration in Bad Dreams. V tem obdobju je skupina tudi precej modernizirala in elektrificirala svoj zvok, na ploščah pa so sodelovala znana imena angleškega rocka, kot so, denimo, Steve Winwood (Spencer Davis Group, Traffic, Blind Faith) in Paul Kossoff iz skupine Free. Proti koncu 70. let je na lestvicah najprej zavladal disco, kasneje pa punk, in folk glasba je izginila z radijskih valov, z njimi pa tudi Amazing Blondel kot še toliko drugih »dinozavrov« rocka.
V originalni zasedbi so se ponovno zbrali leta 1997 in posneli album z naslovom Restoration ter do leta 2005 uspešno nastopali širom po Evropi. Vmes so nastopili tudi na folk festivalu Okarina na Bledu in znova tudi naši publiki dokazali, da jim po veščini igranja, navsezadnje pa tudi po duhovitosti nastopanja, ni para. Terry Wincott je nato sicer uspešno prestal operacijo srca, vendarle pa so bodoči nastopi postali skrajno negotovi.
Namesto lutnje kitara s sedmimi strunami
In za konec še presenetljiv podatek za vse glasbenike – instrumentaliste med poslušalci in zbiralci plošč. Po podpisu pogodbe z Island Records so nekaj let zelo intenzivno nastopali, na lastnih, samostojnih koncertih ali pa kot predskupina pred, denimo, Genesis, Procol Harum ali Steeleye Span. Čeprav so »naravnost ljubili snemanja v studiu«, so si tudi na nastopih prizadevali za tehnično polnost svojega muziciranja. To ne bi bilo nič presenetljivega, saj si konec koncev za to prizadevajo vsi, če ne bi bilo podatka, da so med seboj na enem nastopu izmenjaje igrali na več kot 40 različnih akustičnih inštrumentov. In prav na vsakega so zaigrali naravnost virtuozno. Največkrat je bila v uporabi lutnja, ki pa jo je bilo na nastopih zelo težko ustezno ozvočiti, poleg tega pa jo je bilo v muhastem, hladnem in vlažnem angleškem podnebju na nastopih na prostem zelo težko uglasiti. Zato so člani pri mojstrskem izdelovalcu akustičnih instrumentov Davidu Rubiu naročili dve kitari s sedmimi strunami, ki ju je bilo mogoče uglasiti kot lutnjo.
In še kar se tiče poimenovanja sloga njihove glasbe. Glasbeni kritiki so njihovo glasbo imenovali renesančni rock, baročni pop, progresivni ali celo psihadelični folk. Prav zaradi široke palete so Amazing Blondel pridobili poslušalce iz med seboj zelo različnih ali celo popolnoma izključujočih se ljubiteljev glasbe. Eddie Baird je nekoč povedal, da so jih zelo pogosto spraševali, kakšno zvrst pravzaprav igrajo, vprašanje pa je bilo po njegovem dejansko nepotrebno, saj so nanj odgovarjali z besedami »nimamo pojma«.
