Tiskane izdaje
»Po tem albumu bi se morali raziti in oditi vsak svojo pot,« je leta po izidu albuma Close to the Edge glasbenim novinarjem pripovedoval kitarist, pevec, avtor in aranžer angleške prog rock skupine Yes Stephen James »Steve« Howe. Skupina je svoj peti album posnela spomladi leta 1972. Po uspešnem predhodniku, albumu Fragile, ki je izšel leta 1971, so Yes odšli na večmesečno svetovno turnejo, ki je še dodatno dvignila njihov sloves ene najbolj uspešnih in instrumentalno kompetentnih progresivnih rock skupin z Otoka.
Turnejo so na krilih slave končali marca 1972 in nekaj tednov marljivo vadili material za novo ploščo v plesnih dvoranah Una Billings School of Dance v vzhodni londonski četrti Shepherd's Bush. Ko so dobili občutek, da je glasba tam, kjer so si zamislili, da mora biti, so se za nekaj tednov zaprli v Advision Studios v središču Londona in začeli snemati. Za producenta plošče so znova najeli inženirja Eddyja Offorda, ki je njihov zvok oblikoval že na prejšnji plošči Fragile, za ozvočenje pa je skrbel tudi na že omenjeni turneji.
Odmik od prejšnjega sloga
Yes že na prejšnjih dveh ploščah niso sloveli po tem, da bi igrali kratke, dve- do triminutne pesmice, ampak so v najbolj žlahtni maniri prog rocka pisali in igrali skladbe, ki so trajale vsaj pet, če ne več minut. Na Close to the Edge pa so šli še nekaj korakov dlje. Tako celotno prvo stran plošče zapolnjuje 18 minut in 43 sekund dolga skladba, ki je dala ime tudi celotnemu albumu. Drugo stran plošče zasedata le dve skladbi, ki sta, kot je bilo takrat silno cool, razdeljeni na več notranjih delov, in sicer And You and I in mogočna Siberian Khatru.
Na plošči je igrala za mnoge absolutno najboljša zasedba, ki je sploh kdaj sestavljala skupino Yes. Poleg že omenjenega Steva Howa še basist Chris Squire, pevec Jon Anderson, bobnar Bill Bruford in sloviti kaviaturist Rick Wakeman. V Veliki Britaniji je izšla 13. septembra 1972 in se uvrstila na četrto, v ZDA na tretje mesto glasbenih lestvic, marsikod po svetu pa je kar nekaj tednov zapored kraljevala na samem vrhu lestvic.
Plošča − mimogrede, njen naslov je po pripovedovanju članov skupine prispeval tonski mojster Eddy Offord, z njim pa je menda hudomušno opisoval razmere, ki so med snemanjem vladale med člani skupine − je bila z ovacijami sprejeta med glasbenimi kritiki, za svojo pa so jo vzeli tudi poslušalci in kupci plošč. Close to the Edge je še danes ena najbolje prodajanih plošč skupine v njeni celotni zgodovini.
Ugled benda je z njo skokovito zrasel, kar se je poznalo tudi na razprodanih koncertih v najbolj uglednih dvoranah širom po svetu, prav vsi posamezni člani skupine pa so se pri letnem glasovanju za najboljše instrumentaliste in pevce v britanskem glasbenem časopisu Melody Maker ob koncu leta 1972 uvrstili na prvo mesto v svojih kategorijah.
Pometeni trakovi in odhod bobnarja Bruforda
Člani skupine še danes pripovedujejo veliko zgodb in anekdot s snemanja plošče Close to the Edge. Ena izmed njih izhaja iz tega, da so Yes igrali zelo zapleteno glasbo, ki je zahtevala precejšnje tehnično znanje, tako glasbenikov kot tehnikov. Skladbe so dolge in sestavljene iz več notranjih delov, med seboj se prepletajo akustične pasaže in močno elektrificirani deli. Da bi na koncu dobili res najboljše rezultate, so skladbe oziroma njihove sestavne dele igrali po večdesetkrat zapored.
Njihov tonski mojster je za vsako izvedbo uporabil svoj trak, da bi na koncu lahko sestavil najboljšo verzijo. Posamezne trakove je skrbno popisoval in jih natančno z lepilnim trakom lepil na steno, v vrstnem redu, ki je bil znan samo njemu. In ko so nekega dne fantje prišli v studio, so z grozo ugotovili, da so prav vsi trakovi s stene izginili. Po rekonstrukciji dogodkov so ugotovili, da jih je po tem, ko je skupina zapustila studio, skrbno pospravila njihova snažilka, ki ni mogla več prenešati tega nereda. Fantje so se zapodili v vse kante za smeti pred studiom in po nekaj urah precej smešnega prekopavanja po smeteh jim je trakove uspelo najti, tehnik Eddy Offord pa jih je po več urah ponovno razvrstil v prvotni vrstni red.
Še ena zgodba zadeva njihovega bobnarja Billa Bruforda. Pri Yes je imel vse, igral je v najboljši skupini na svetu, plošče so se uvrščale na prva mesta lestvic, razprodajali so dvorane, prodaja plošč je šla odlično, zaslužek je bil več kot odličen, kot bobnar oziroma glasbenik je bil priljubljen med poslušalci in spoštovan med kritiki in kolegi glasbeniki. Pa vendar, Steve Howe pripoveduje, da je nekoč sredi vaje zazvonil telefon, Bruforda je klical Robert Fripp, vodja še ene legendarne skupine z Otoka King Crimson. Povabil ga je v novo zasedbo Crimsonov in Bruford je v tistem trenutku izpustil palice iz rok, fantom dejal »se vidimo« in odbrzel v King Crimson. To seveda zelo veliko pove o tem, kdo so bili Fripp in King Crimson, a to je že povsem druga zgodba.
