Tiskane izdaje
Capricorn Records je ameriška diskografska hiša, ki je nedeljivo povezana s pojavom, razvojem in najbolj prepoznavnimi izvajalci sloga rock glasbe, ki jo danes ves svet pozna kot južnjaški rock. Založbo so leta 1969 v mestu Macon v ameriški zvezni državi Georgia ustanovili Phil Walden, njegov mlajši brat Alan Walden in Frank Fenter.
Fenter je bil pred ustanovitvijo Capricorn Records izvršni direktor evropske podružnice Atlantic Records in ima precejšnje zasluge, da je v ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja pripeljal skupine, ki so tvorile tako imenovano British Invasion in z njimi za Atlantic Records tudi podpisal pogodbe za distribucijo njihov plošč v ZDA. Najbolj znana med njimi je bila skupina Led Zeppelin, nekaj let kasneje pa je lastnoročno poskrbel tudi za prodor progresivnega rocka v Ameriko, kjer ta slog prej sploh ni bil poznan.
Najbolj znani skupini tega sloga rocka, ki sta tlakovali pot za prodor tipično angleškega sloga muzike na drugo stran Atlantika, sta bili Yes in King Crimson. Za »povračilo« pa je Evropo podrobneje seznanil za tipično ameriškim slogom, namreč z rhythm and bluesom, saj je pripravil evropske turneje več izvajalcev, med katerimi sta bila takrat najbolj znana Otis Redding in soul duet Sam and Dave. Tako invazija Britancev v ZDA kot popularizacija črne glasbe v Evropi sta imeli za nadaljni razvoj rocka, bluesa in soula na obeh celinah neslutene posledice.Rojstvo novega sloga
Capricorn Records je kakšnih deset let deloval izredno uspešno, saj so zanj snemale najbolj propulzivne skupine tistega obdobja, ki so v svet rocka prinesle povsem nov slog, imenovan južnjaški rock. Gre za tip glasbe, ki se je razvil v južnih zveznih državah ZDA, v sebi pa je in še vedno združuje elemente rocka, bluesa, countrya in soula.
Glasbene zvrsti, iz katerih je nastal, so seveda za ta glasbeni slog najpomembnejše, prav gotovo pa ne gre zanemariti »zgodovinskih« okoliščin, ki so južnjaškemu rocku dale še močno dozo južnjaškega ponosa, kljubovalnosti in predrznosti ter nekakšnega večnega občutka o neporavnanih računih s severnimi državami ZDA, ki se, vsaj pri delu južnjakov nepretrgano vlečejo še od ameriške državljanske vojne, ki je trajala od aprila 1861 do maja 1865.
Plošče zasedb, ki so snemale za Capricorn Records, so v ZDA in drugod po svetu distribuirale različne diskografske družbe, enkrat vmes so njen sedež iz Macona za nekaj let preselili v Nashville v državi Tennessee, leta 1979 pa je firma dokončno bankrotirala. Njen katalog so potem prevzele različne druge firme in večino plošč tudi izdale na CD-formatu.
Soustanovitelj in partner Frank Fenter je, star 47 let, umrl 21. julija 1983, Phil Walden pa, star 66 let, 23. aprila 2006. Ne glede na vse te ne preveč vesele okoliščine pa je Capricorn Records s svojim značilnim zvokom, slogom in navsezadnje izvajalci, ki so snemali zanjo, pustila neizbrisljiv pečat v svetovni popularni glasbi. Vsi, ki se vsaj površno zanimajo za rock in jih pri tem zanima tudi njegova zgodovina, namreč zelo dobro vedo, kdo so bili Capricorn Records in kaj je to južnjaški rock.
The Allman Brothers Band
Ko beseda nanese na južnjaški rock, večina najprej pomisli na najbolj znane, priljubljene in vplivne The Allman Brothers Band. Gre za skupino, ki velja za utemeljiteljico sloga, ki je celotnemu gibanju dalo ime, torej južnjaškega rocka.
Skupino sta leta 1969 v Jacksonvillu na Floridi, od koder mimogrede prihajajo še eni bardi južnjaškega rocka, namreč Lynyrd Skynyrd, ustanovila brata Duane Allman, ki je igral solo in slide kitaro, in pevec, pianist, avtor in aranžer Gregg Allman, v skupini pa so igrali še kitarist, pevec in avtor skladb Dickey Betts, basist Berry Oakley, bobnar Butch Trucks in bobnar Jai Johanny »Jaimoe« Johanson.
Ledino novemu slogu so zaorali s prvim, istoimenskim album, ki je za Capricorn Records izšel leta 1969, dodatno utrdili z drugim albumom Idlewild South (1970), dokončen prodor na mednarodne odre in v zgodovino rocka pa jim je zagotovil njihov tretji, živi dvojni album At Fillmore East.
Uspehi in padci
Skupino je poleg svetovne slave zadelo tudi nemalo nesreč. Najprej se je le mesec dni po izidu plošče At Fillmore East v zahodnem delu Macona z motorjem ubil Duane Allman, in to v trenutku, ko si je skupina vzela kratek predah od pravkar končane svetovne turneje. Duane se je pozno popoldne s svojim Harley-Davidsonom Sportster s polno hitrostjo peljal po Hillcrest Avenue in se približeval križišču z Bartlett Street, ko se je pred njim brez opozorila in nenadoma ustavil težak tovornjak, ki je prevažal veliko dvigalo. Duane se je z naglim zaviranjem poskušal izogniti trčenju, vendar mu to ni uspelo. Zaletel se je v tovornjak, vrglo ga ja z motorja, ta pa je potem padel nanj. Poškodbe notranjih organov so bile usodne.
Skoraj natančno leto dni kasneje se je prav tako z motorjem le tri ulice od kraja, kjer se je ubil Duane, smrtno ponesrečil še basist Berry Oakley. Zaletel se je v mestni avtobus, vrglo ga je z motorja in si tako močno poškodoval glavo, da nesreče ni preživel. Kljub skoraj nenadomestljivim izgubam je skupina nadaljevala svojo pot in posnela še nekaj izredno uspešnih plošč, med skladbami, ki se še danes na radijskih valovih redno predvaja širom po svetu, pa izstopa sedeminpolminutna Jessica.Vendarle se je v 70. letih zgodil še en dogodek, ki je za kar nekaj časa povsem ustavil delovanje skupine. Njihov road manager John C. »Scooter« Herring je bil namreč obtožen razpečevanja mamil in Gregg Allman je na sodišču v zameno za svojo lastno imuniteto kot obremenilna priča pričal proti njemu. Kolegom v skupini se je s tem tako zameril, da leta dolgo niso hoteli imeti z njim prav nobenega opravka. No, skupina je preživela tudi to in se v različnih oblikah na odrih pojavlja še danes.
Poln hlev rasnih konj
Capricorn Records pa ni znana samo po Allman Bros. Bandu, ampak je zanjo snemala še vrsta drugih, prav tako odličnih skupin in posameznikov, ki so, vsak s svojo različico, utrjevali sloves južnjaškega rocka. Med bolj znanimi je prav gotovo skupina The Marshall Tucker Band, ki je v svoj slog vpletla nekoliko več elementov countrya, znana pa je bila tudi po zelo ubranem večglasnem petju. Skupina je na začetku 70. let nastala v Spartanburgu v Južni Karolini, se kmalu po izidu prvega istoimenskega albuma (1973) prebila iz anonimnosti, svoj največji uspeh pa doživela s svojo tretjo ploščo Searchin' for a Rainbow.
V različnih zasedbah je njena kariera trajala več kot 40 let. Med skupinami in izvajalci hiše Capricorn pa so bil še The Outlaws, James Montgomery Band, Elvin Bishop, Jonathan Edwards, Captain Beyond (v kateri je pel Road Evans, znan iz prve zasedbe Deep Purple), White Witch, Grinderswitch, Cowboy, Hydra, Kitty Wells, Dobie Gray, Alex Taylor, Travis Wammack in Stillwater. Nekateri so bil bolj, drugi manj uspešni, vsi pa v svojo glasbo vpletajo vsaj kakšen element južnjaškega rocka.
Wet Willie in Johnny Jenkins
Poleg Allman Bros. Banda in Marshall Tucker Banda bi bilo primerno ob tej priložnosti omeniti dva, za širšo publiko manj znana izvajalca, ki sta snemala za Capricorn, in sicer skupino Wet Willie ter kitarista in pevca Johnnya Jenkinsa.
Skupino Wet Willie sta ob koncu 60. let ustanovila pevec, ustni harmonikar in saksofonist Jimmy Hall in njegov mlajši brat, basist Jack Hall, pridružili pa so se jima še pianist John David Anthony, kitarist Ricky Hirsch ter bobnar in tolkalec Lewis Ross. Na prvih treh, morda štirih albumih z naslovi Wet Willie (1971), Wet Willie II (1972), Keep On Smilin' (1974) in Dixie Rock (1975), so igrali visokoenergetski južnjaški rock z vsemi pritiklinami, ki definirajo ta slog, kasneje, po spremembi zasedbe, pa so v svoje igranje začeli vpletati čedalje več elementov belega soula, s čimer so delno ohladili svoje zgodnejše oboževalce, res pa je, da so pridobili tudi precej novih.
Skupina je bila precej uspešna tudi na glasbenih lestvicah, saj je nekaj visoko kotirajočih hitov imela z obema slogoma svoje glasbe. Za zbiralce plošč in izvajalcev južnjaškega rocka bo verjetno najbolj zanimiva njihova tretja plošča Keep On Smilin', ki prinaša zelo dobro odmerjeno mešanico južnjaškega rocka z rahlimi, ne posebej izstopajočimi in »motečimi« primesmi soula.
Ton-Ton Macoute!
Za rockovske zgodovinarje bo še bolj zanimiva prva plošča kitarista in pevca Johnnya Jenkinsa, ki jo je leta 1970 po naslovom Ton-Ton Macoute! posnel za Capricorn Records. Jenkins in njegova plošča sta, poleg odlične glasbe, ki je vrela mešanica rocka, bluesa, soula in countrya, zanimiva še zaradi nekaterih drugih okoliščin. Jenkins je bil namreč prvi, ki je v svojo skupino kot povsem neznanega pojočega voznika limuzine povabil Otisa Reddinga, njegova plošča Ton-Ton Macoute! pa je bila sprva zamišljena kot prva solo plošča kitarista Duana Allmana.
Izraz Ton-Ton Macoute! na haitijskem otočju pomeni njihovo verzijo Božička, poleg tega pa se je tako imenovala tudi tajna policija, ki jo je za časa svojega predsedovanja Haitiju ustanovil François »Papa Doc« Duvalier. In še ena zanimivost, uvodne takte prve skladbe na plošči I Walk on Gilded Splinters, ki jih je s slidom na kitari odigral Duane Allman, je na svoji plošči Odelay zasemplal ameriški alternativni rocker Beck.
