Tiskane izdaje
Manassas je bila ameriška skupina, ki jo je za uresničevanje svojih umetniških, predvsem glasbenih vizij leta 1971 ustanovil kitarist, avtor in aranžer Stephen Stills, sicer širši publiki znan kot član dveh kultnih ameriških skupin Buffalo Springfield in še slavnejših bardov kalifornijskega zvoka Crosby, Stills, Nash & Young. V času svojega delovanja so Manassas izdali dva albuma, dvojnega Manassas leta 1972 in Down the Road leto kasneje.
Kljub Stillsu, ki je bil v tem času že svetovna zvezda, in drugim članom zasedbe, ki so prav tako prihajali iz znanih in uveljavljenih skupin, in dejstvu, da je njihova prva plošča dosegla zlato naklado, Manassas za časa svojega obstoja po svetu niso dvignili preveč prahu, v kasnejših letih pa so tako rekoč povsem izginili iz vidokroga ljubiteljev glasbe in se pojavljajo le pri najbolj doslednih raziskovalcih zgodovine popularne glasbe.
Škoda za vse, ki Manassas niso nikoli slišali, kajti bend je bil nadpovprečen v studiu, na odru pa je bila pisana zasedba odličnih posameznikov naravnost nenadkriljiva. S prepričljivostjo, ki jo premore redkokatera skupina iz tistih časov, danes pa sploh nobena, so, ne da bi trznili, lahko na povsem enakovreden način igrali blues, folk, country, latino in rock, včasih so, predvsem na odru, vse prej omenjene sloge zelo okusno in virtuozno prepletali znotraj ene same skladbe. Skratka, z besedami samega vodje Stephena Stillsa, »Manassas je bila skupina, ki je lahko genialno zaigrala prav vse, kar si hotel, in še več.«
Srečanje na križišču dveh turnej
Zametki Manassas so začeli nastajati jeseni leta 1971, ko je Stills počasi končeval turnejo, na kateri je publiki predstavljal skladbe s svojega drugega solo albuma Stills 2. Šlo je za prvi solo album, ki ga je Stills posnel po z veliko žalostjo sprejetem razpadu oboževanih Crosby, Stills, Nash & Young, ki so svojo skupno pot sklenili leta 1970. Stills je bil precej slabe volje zaradi neumnega razpada CSN&Y, k slabemu počutju pa so doprinesle tudi ne najboljše kritike njegovega solo albuma, kar se je poznalo tudi na prodajnih policah ploščarn.
Kot po naključju se je pot njegove turneje križala s turnejo benda The Flying Burrito Brothers, ki sicer velja za enega od začetnikov in utemeljiteljev mešanice countrya in rocka. Tako sta se v Clevelandu v zvezni državi Ohio nekega večera srečala Stills in pevec ter multi instrumentalist Chris Hillman, član Burritosov.
V pogovoru sta se ujela, ugotovila, da imata podoben glasbeni okus in skoraj enako vizijo, kako naprej. Namreč tudi Burritos so bili v krizi, člani so odhajali, pestile so jih finančne težave. Dogovorila sta se, da se po koncu obeh turnej slišita in ugotovita, kaj je je mogoče narediti.
Zasedba se zbere na Floridi
Stills, ki je v vsem skupaj videl priložnost, da spremeni svoj glasbeni izraz, je nekaj tednov kasneje poklical Hillmana in ga skupaj s še nekaterimi člani takrat tako rekoč že razpadlih Burritosov, povabil, naj se mu pridruži v Criteria Studiu v Miamiju. Poleg Hillmana sta na Florido pripotovala še kitarist Al Perkins in violinist Byron Berline. Iz Stillsove spremljevalne skupine, ki je igrala na turneji, pa so se v studiu znašli še bobnar Dallas Taylor, basist Calvin »Fuzzy« Samuels, klaviaturist Paul Harris ter pevec in tolkalec Joe Lala.
Glasbeniki so se relativno hitro prilagodili drug drugemu in glasba je začela postajati zelo zanimiva. Vsak od članov, ki so prihajali iz zelo različnih glasbenih okolij, kot rečeno od countrya, folka, latina do rocka, so svoje ideje predstavljali na način, ki je bil značilen z slog, ki so ga igrali prej.
Mešanica vsega skupaj ob medsebojni toleranci in hkratni nadgradnji je bila nekaj posebnega. Že po nekaj tednih »prostega« igranja je skupina imela na voljo dovolj kakovostnih skladb, da je z njimi zapolnila štiri strani dvojnega vinila.
Album s preprostim naslovom Manassas je za založbo Atlantic Records izšel 12. aprila 1972. Razdeljen je bil na štiri tematske sklope z naslovi The Raven, The Wilderness, Consider in Rock & Roll is Here to Stay. Manassas so na ovitek zapisali, da je album posvečen spominu na Jimmyja Hendrixa, Alana Wilsona in Duana Allmana.
Na Billboardovi lestvici albumov je kmalu po izidu zasedel 4. mesto in v nekaj mesecih dosegel zlato naklado, kar pomeni, da so prodali 100.000 primerkov. Če jo poslušamo z današnjimi ušesi, na trenutke lahko deluje rahlo razvlečeno, vendarle pa gre za izredno ploščo, polno odličnih skladb in virtuoznega muziciranja. Za poslušalce, ki sami igrajo kakšen inštrument, pa je za raziskovanje veščine glasbenikov materiala več kot dovolj.
Drugi album, odpadniki, razpad in ponovno združenje
Po koncu evropske turneje je Chris Hillman za nekaj tednov odšel, da bi sodeloval pri snemanju albuma reinkarniranih The Byrds, na katerem je sodeloval tudi David Crosby, član ustanovitelj The Byrds in seveda član CSN&Y.
Ta podatek je pomemben za nadaljevanje zgodbe. Tudi Manasass je zapustila vrsta sodelujočih na prvem albumu, vendar je Stills skupino spretno pregrupiral in nova zasedba je do januarja 1973 precej hitro posnela drugi album z naslovom Down the Road. Plošči manjka nekaj prvinskosti in neposrednosti prvega albuma, kljub temu pa prinaša celo vrsto odličnih skladb.
Ko je bil album končan in na policah, je Stills izkoristil priložnost in se poročil z Véronique Sanson, ki jo je spoznal v Parizu. Potem pa sta se zgodila še dva dogodka, ki sta usodno vplivala tako na Manassas kot na CSN&Y. Prvi je bil ta, da je Hillman sprejel ponudbo svojih menedžerjev in začel sodelovati z bivšim članom Buffalo Springfield in benda Poco Richiejem Furayem in sodelavcem še ene znane skupine The Eagles J. D. Southerjem. Drugi dogodek je bil, ko se je David Crosby na turneji pridružil Neilu Youngu, svoj glas pa je na turneji prispeval še en član razpadlih CSN&Y, namreč Graham Nash.
Ko je bilo turneje konec, so Crosby, Young in Nash začeli prepričevati svoje menedžerje, naj uredijo vse potrebno za snemanje nove plošče, s katero bi si povrnili nekdanji ugled in popravili tudi svoje finančne razmere. Trojica je poklicala še Stillsa, ki je pozabil na medsebojne razprtije. Predčasno je prekinil svoje medene tedne in se pridružil preostalim trem.
Kmalu so se začele priprave na snemanje novega album, ki naj bi nosil naslov Human Highway, vendar je zaradi obujenih nesoglasij med člani benda zelo hitro vse skupaj padlo v vodo. Stills, ki je imel ponovno časa na pretek, je hotel na hitro v življenje spraviti Manassas, vendar je imel težave z originalnimi člani.
Nekateri so postali odvisneži od mamil, drugi so delali na svojih projektih, tretji niso hoteli zraven zaradi osebnih razlogov. Vendarle mu je uspelo nabrati dovolj glasbenikov, da je skupina Manassas še zadnjič odšla na kratko turnejo. Oktobra 1973 je skupina uradno razpadla.
Diši po ponovni združitvi
Enega svojih zadnjih nastopov so Manassas odigrali v slavni dvorani Winterland Ballroom v San Franciscu. Članom skupine so se v tem večeru na odru pridružili David Crosby, Graham Nash in proti koncu nastopa še Neil Young. Chris Hillman je ta dogodek kasneje komentiral: »V zraku je močno zadišalo po ponovni združitvi CSN&Y«. In imel je prav; CSN&Y so se za svetovno turnejo ponovno sestali že spomladi leta 1974.
Manassas − zgodovinsko mesto
Mesto Manassas, ki leži v zvezni državi Virgina in po katerem je skupina prevzela ime, se je v ameriško zgodovino zapisalo zaradi dveh bitk v ameriški državljanski vojni. Prva je potekala julija 1861, v zgodovini znana pod imenom The First Battle of Bull Run, šlo je za prvo večjo bitko v ameriški državljanski vojni. Druga bitka, (The Second Battle of Bull Run) je v bližini mesta potekala v dneh od 28. do 30. avgusta 1862.
Manassas takrat ni bil kaj več kot železniško vozlišče, vendar strateško zelo pomembno, saj so skozi vodile za obe vojski nepogrešljive oskrbovalne železniške proge do Richmonda, Washingtona in Shenandoah Valleyja. Mesto, ki se je takrat še imenovalo Manassas Junction, je bilo sicer večino državljanske vojne v rokah severnjaške vojske.
