Tiskane izdaje
May Blitz je bila tričlanska britanska rock skupina, ki je poleg tria irskega kitarskega virtuoza Rorya Gallagherja in prav tako tričlanske zasedbe Jimia Hendrixa ena redkih v tem formatu sprejela zahteven izziv, namreč, da napravi čimveč hrupa s čim manj številno zasedbo in s čim manj uporabljenimi sredstvi (inštrumenti).
Glede na dve studijski plošči, ki ju je zasedba posnela, lahko z lahkoto ugotovimo, da jim je to v celoti uspelo, še več, poleg enega najtežjih zvokov iz začetka 70. let, jim je uspelo poleg preprostih, a udarnih rifov na kitari v svojo muziko vplesti dobršno mero spevnih melodij, ki gredo hitro v uho, in izvedbeno instrumentalno fineso.
Skratka, vsakdo, ki mu je uspelo ujeti kakšnega od njihovih zgodnjih nastopov, je iz dvorane odšel z zvonjenjem v ušesih in šumečo glavo, polno nove, razburljive glasbe.
Začne se z menjavo zasedbe
Skupino sta sredi leta 1969 v predmestju Londona ustanovila basist Terry Poole in bobnar Keith Baker, ki sta pred tem predstavljala ritem sekcijo britanskega blues rock tria Bakerloo. Kot kitarist in pevec se jima je pridružil Jamie Black in zasedba je bila postavljena in pripravljena za nastope.
Kot ponavadi, tudi tu stvari niso šle povsem gladko. Poole in Baker sta odšla, še preden so imeli kakšen resnejši nastop in še preden so kaj posneli. Poole je novo delovno mesto našel pri Vinegar Joe, Baker pa je sedel za bobne pri Uriah Heep. Jamie Black, ki je v London prišel iz Kanade, je po obisku nekaj okoliških pubov k sodelovanju pritegnil kanadskega rojaka, basista Reida Hudsona in angleškega bobnarja Tonya Newmana, ki ni bil od muh, saj je prej igral z Jeffom Beckom, Davidom Bowiem, Donovanom, T. Rex, Mickom Ronsonom in Everly Brothers, če naštejem le najbolj znane.
Zasedba se je stabilizirala in po nekajmesečnem nastopanju po pubih so fantje podpisali pogodbo za založbo Vertigo Records, za katero je takrat snemala smetana progresivnega in hard rocka na Otoku, med katero so bili Black Sabbath, Colosseum, Uriah Heep, Gentle Giant in Cressida. Prvi album, ki je nosil ime skupine, je torej za Vertigo (v ZDA pa za Paramount Records) izšel v prvi polovici leta 1970.
Prvi album: hrupen in trd, a tudi melodičen
In prvi album res zažiga. Prav vse pesmi na njem so odličen simbol najboljšega, kar je lahko ponudil britanski rock tistega obdobja, s prepoznavnimi, težkimi rifi kitare, bobnarskimi rolami, ki ti obrnejo nogavice na nogah, in krepkim, mesenim udarcem bas kitare.
Kot rečeno, glasba je polna lahko zapomljivih melodij, zaigrana pa na način, ki dopušča tudi izlete v progresivne in psihadelične vode, z občasnim dodatkom akustike za povrh. Gre torej za visokoenergijski rock, ki med seboj preplete in uravnoteži heavy prog, bluesy psych in občasno tudi nekaj črnega funka.
Druga plošča in konec skupine
Leto pozneje, 1971, so May Blitz posneli drugo in s tem tudi zadnjo svojo ploščo, z duhovitim naslovom The 2nd of May. Plošča je prinesla nekaj sprememb. Tokrat namreč za mešalno mizo kot producenti zvoka niso več sedeli člani benda, ampak je za gumbe skrbel zunanji producent John Anthony. Posledica te zamenjave je bil nekoliko bolj uglajen, radijskim valovom bolj všečen zvok. Druga sprememba je bila v samem slogu skupine. Skladbe so vsebovale več elementov progresivnega rocka, več minutaže pa so dobili tudi eksperimenti s sestavinami folka, metala, funka in tudi nekaj jazza.
Anthonyeva produkcija je omilila trd in grob zvok s prve plošče in ga nadomestila z bolj mehkim, speglanim zvokom. Samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, težava je le v tem, da druga plošča, ki nikakor ni slaba, saj odpre nekaj povsem novih vrat, vendarle zveni nekoliko bledo v primerjavi s prvo. Kitare ne žagajo več na polno, bobni so bolj uglajeni, bas je temnejši in manj napadalen. In na koncu koncev, tudi vokal je nekako bolj »udomačen«.
Kritike dobre, prodaja pa slaba
Kmalu po izidu druge plošče je skupna dokončno razpadla. Vzroke za to je mogoče iskati na več koncih. Čeprav so kritiki pohvalili obe plošči, večjega komercialnega uspeha nista dosegli. Resnici na ljubo je treba povedati, da je v začetku 70. let na področju popularne glasbe vladala naravnost srhljiva konkurenca. Zelo dobrih skupin je bilo malo morje, in če nisi bil ob pravem trenutku na pravem mestu, s pravo podporo diskografske hiše, promotorjev, organizatorjev koncertov, televizijskih in radijskih hiš, oziroma medijev nasploh, si bil lahko še tako dober, pa si v poplavi vse ponudbe izginil brez sledu. Zgodovina britanskega rocka je polna takih usod naravnost neverjetno dobrih skupin, ki jih ljubitelji in »zgodovinarji« odkrivajo šele zdaj, torej več kot 40 let pozneje.
In prav skupine, ki jim je uspelo »čez noč«, so verjetno botrovale hitremu razpadu May Blitz. Člani so bili najbrž neučakani in so že po slabih treh letih ugotovili, da pač ne morejo čakati »celo večnost«, da pridejo do širše prepoznavnosti in veljave, s tem pa seveda tudi denarja in slave.
Skratka, bend je šel v franže, z njim pa tudi njihove samosvoja muzika. Black in Hudson sta se vrnila v rodno Kanado, bobnar Tony Newman pa se je pridružil skupini Three Man Army. S skupino je posnel dva albuma, nato pa se je na turneji pridružil Davidu Bowieu. Za bobnarskim kompletom ga je nadomestil Ginger Baker iz skupine Cream, Three Man Army pa so se ob tej priložnosti tudi preimenovali v Baker Gurvitz Army.
