Tiskane izdaje
Britansko rock skupino Dire Straits so leta 1977 ustanovili pevec in kitarist Mark Knopfler, njegov brat David (prav tako kitarist), bas kitarist John Illsley in bobnar Pick Withers. Čeprav je bila skupina ustanovljena v obdobju, ko je bil na vrhuncu punk rock, je bil njihov stil igranja precej klasičen rock, ki je delno spominjal ne ameriškega pevca, kitarista in avtorja J. J. Calea, včasih pa tudi na Boba Dylana.
Kljub skromnemu pristopu (Knopfler je, na primer, od lastnikov lokalov, kjer so igrali, zahteval, naj utišajo ozvočenje, da bi se lahko gostje normalno pogovarjali med njihovim nastopom) je že njihov prvi album Dire Straits dosegel velik uspeh, a šele po tistem, ko ga je v ZDA izdala založba Warner Bros. V sedemdestih in osemdesetih letih so izdali več zelo uspešnih albumov s pesmimi, kot so »Sultans of Swing«, »Romeo and Juliet«, »Tunnel of Love«, »Money for Nothing«, »Heavy Fuel«, »Walk of Life« in »Brothers in Arms«, ki so se redno uvrščale na vrh glasbenih lestvic v ZDA in Evropi.
Po turneji Brothers in Arms leta 1986 se je Mark Knopfler posvetil solo projektom. Dire Straits so se ponovno zbrali dve leti pozneje, sprva za en koncert, po tistem pa so izdali še en album, On Every Street, ter odšli na istoimensko turnejo. Album ni izpolnil velikih pričakovanj in tudi turneja ni bila tako uspešna kot Brothers in Arms. Skupina je izdala še nekaj kompilacij in posnetkov v živo, nato pa razpadla. Mark Knopfler in več bivših članov je nadaljevalo glasbeno pot s solo karierami.
Dire Straits na čelu z Markom Knopflerjem so doslej prodali več kot 118 milijonov albumov. Na podlagi zapisa v knjigi The Guinness Book of British Hit Singles and The Guinness Book of British Hit Albums so bili Dire Straits v 15 letih svojega obstoja na britanskih lestvicah več kot 1100 tednov, kar jih uvršča na peto mesto med vsemi glasbenimi skupinami z Otoka.
Trnova pot do uspeha
Mark Knopfler, ki se je poleg tega, da je bil soustanovitelj in vodja ene najbolj uspešnih skupin rocka nasploh, v pretekelih letih uveljavil tudi kot odličen kitarist s svojevrstno tehniko igranja, pripoveduje, da pot do uspeha ni bila lahka, predvsem pa ne kratka. V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo namreč za mlade, nove skupine, če niso ravno igrale punka, zelo težko priti do pogodbe za snemanje plošč.
Knopfler pripoveduje, da je vedno verjel v uspeh njegove skupine, vendar se nikakor ni mogel prebiti niti do vrat založniških hiš. V tistem obdobju je za preživetje služil denar kot jutranji raznašalec mleka. Med strankami v njegovem rajonu je bil tudi možakar, ki je delal v eni od večjih diskografskih hiš. »Vsako jutro sem temu fantu poleg dveh steklenic mleka pustil tudi kaseto z našimi skladbami,« pripoveduje Knopfler. »Več kot leto dni, sem, ko sem naslednje jutro spet dostavil mleko, poleg dveh praznih steklenic opazil, da moje kasete ni več, zato sem mu pač postil še eno. Znosil sem mu jih vsega skupaj skoraj 400. No, nekega jutra, ko sem skoraj že obupal nad vsem skupaj, me je možak, prvič, odkar sem mu dostavljal mleko, zjutraj v kopalnem plašču in v natikačih pričakal na stopnicah pred hišo. Spogledala sva se, iztegnil je desnico in mi s prstom, brez besed pokazal naj vstopim. Vse od tega trenutka naprej je zgodovina.«
