Tiskane izdaje
Spirit je bila ameriška rock skupina iz Los Angelesa, ki je v skoraj 30-letni karieri izdala blizu dvajset studijskih in živih albumov.
S svojo izvirno mešanico bluesa, psihadelije in rocka je v času obstoja predstavljala eno boljših, čeprav manj znanih skupin, ki so prihajale iz ZDA.
Večina, predvsem zgodnejših, njihovih plošč je vredna raziskovanja, v zgodovino popularne glasbe pa so se najbolj zapisali s svojim 4. albumom iz leta 1970 Twelve Dreams of Dr. Sardonicus.
Izšli iz rdečih petelinov
Prvotna zasedba Spirit se je postavila leta 1966 v skupini The Red Roosters, ki je prve izkušnje nabirala na odrih v ogromni okolici Los Angelesa. Pri Petelinih so igrali kitarist, pevec in avtor večine skladb, Randy California, basist Mark Andes, pevec in priložnostni tolkalec Jay Ferguson, klaviaturist John Locke in očim Randya Californie, Ed Cassidy, ki je sedel za kompletom bobnov.
Prav Cassidy je na nastopih predstavljal nekakšno maskoto skupine. Znan je bil namreč po popolnoma obriti glavi, od tod tudi njegov nadimek Mr. Skin, bil pa je tudi več kot 20 let starejši od drugih članov. Preden je zaigral s svojim pastorkom, je igral jazz in to z zelo slovitimi imeni. Bobnal je v skupinah, ki so jih vodili alt saksofonist Cannonball Adderley, mojster baritona saksofona Gerry Mulligan, multiinstrumentalist Rahsaan Roland Kirk, inovator klavirja in jazza nasploh Thelonious Monk in mojster cool jazzovskega alt saksofona Lee Konitz.
Znan je bil tudi po tem, da je bil med utemeljitelji »super« skupine Rising Sons, v kateri sta skupaj zaigrala dva virtuoza na kitari, namreč Ry Cooder in zbiratelj in izvajalec tradicionalne ameriške folk glasbe, Taj Mahal. Sčasoma je skupina opustila prvotno ime Red Roosters, se najprej preimenovala v Spirits Rebellious, kasneje pa ime skrajšala v Spirit.
Prva plošča - rock s primesmi jazza
Zdaj že dokončno zbrana zasedba je prve posnetke naredila pod vodstvom producenta Barreta Eugene Hansena, s katerim so bili sosedje v slovitem Topanga Canyonu in prav Hansen jim je tudi priskrbel pogodbo za snemanje prve plošče z založbo Ode Records, ki je med drugim znana tudi po tem, da je pod njenim okriljem nastal sloviti The Rocky Horror (Picture) Show.
Album z naslovom Spirit je izšel leta 1968, zanimiv pa je po rahlem vplivu jazza in sodelovanju simfonikov, kar se na kasnejših ploščah ni več pojavilo. Glede na to, da so bili povsem nova skupina, je Clear dosegel lep uspeh in se je na Billboardovi lestvici uvrstil na 31. mesto.
Uspeh pri poslušalcih in kupcih plošč so dobro vnovčili in še isto,leto izdali album z naslovom Clear, ki se je že bolj približal psihadeličnemu rocku, naslednje leto je izšel njihov tretji studijski album z naslovom The Family That Plays Together, ki je celo izboljšal uspešnost obeh predhodnikov in se na lestvici v Billboradu povzpel na 22. mesto.
Tudi istoimenska mala plošča je bila uspešna in je s predvajanjem na radijskih postajah utrjevala in širila vpliv in priljubljenost skupine širom po ZDA. Leta 1969 so se podali tudi na ameriško turnejo, kjer so bili predskupina britanskim Led Zeppelin. Spirit so postali znani, družili so se z jet setom in znanimi glasbeniki. Med njihovimi prijatelji je bil tudi Jimi Hendrix, kar se je, mimogrede, poznalo tudi pri igranju kitare Randya Californie.
Twelve Dreams of Dr. Sardonicus
Na začetku leta 1970 so se Spirit začeli pripravljati na snemanje svojega 4. albuma, ki so mu dali naslov Twelve Dreams of Dr. Sardonicus. Neil Young jim je za producentska opravila priporočil »svojega« producenta Davida Briggsa, ki si je ime ustvaril s produkcijo mega uspešnega in cenjenega Youngovega albuma After the Gold Rush.
S to ploščo so Spirit dosegli vrh svojega ustvarjanja z mešanico bluesa, psihadelije, soula, west coast zvoka in še česa. Plošča je tako zelo eklektična, da si je skorajda spodkopala tla pod nogami. Namreč, na prvo poslušanje deluje kot konglomerat med seboj popolnoma nezdružljivih tem, glasbenih slogov in izvedb.
Šele večkratno poslušanje skladbe počasi postavi v kontekst in vztrajnejši poslušalci dojamejo, da gre za takoimenovano konceptualno ploščo, s skladbami, ki se med seboj vendarle povezujejo v smiselno celoto. Plošča je »težka«, kar se je poznalo tudi pri njenem (ne)uspehu med poslušalci in na lestvicah, saj se je prodajala manj kot prejšnje tri.
Twelve Dreams of Dr. Sardonicus je za leto 1970, vsaj kar zadeva širšo publiko, odprla nekaj povsem novih tem, med njimi denimo ekologijo, s katero se je takrat, predvsem pa v ZDA, razen redkih hipijev, ukvarjal le malokdo. Sicer se glasba na plošči skozi besedila ukvarja s krhkostjo človeškega življenja in zapletenimi potmi obstoja človeštva od njegovega nastanka do buma civilizacije.
Znana je tudi po izrazito kompleksnem zvoku, kar je zasluga producenta Davida Briggsa in inovativni uporabi takrat še precej novega »instrumenta«, namreč moog sintetizatorja. Kljub slabi prodaji ob svojim izdaji, je Twelve Dreams of Dr. Sardonicus edina uradna zlata plošča Spirit, kar je predvsem zasluga številnim ponatisom in izdajam na CD formatu. Čas je tudi pokazal, da je Twelve Dreams of Dr. Sardonicus ob rock operi Tommy, britanske skupine The Who in The Dark Side Of The Moon, benda Pink Floyd, mogoče šteti za eno prvih plošč tako imenovanega art rocka, ki se je dodobra razvil šele v naslednjih nekaj letih.
Spremembe zasedbe in solo plošče
V naslednjih dveh do treh letih je skupina doživela nekaj personalnih sprememb, rock muzika se je začela spreminjati in prostora za »težke« in konceptualne plošče je bilo vse manj. Randy California si je zato poleg Spirit omislil še »svojo« skupino, v kateri je igral tudi Noel Redding, znan kot basist Jimia Hendrixa, ki je na plošči napisan kot Clit McTorius in bobnar Leslie Sampson, ki je sicer igral v Reddingovi skupini The Road, pred tem pa še v fantastični in širši publiki popolnoma neznani skupini Stray Dog. Sampsona so na plošči podpisali z imenom Henry Manchovitz.
Ta zasedba je posnela ploščo z naslovom Kapt. Kopter and the (Fabulous) Twirly Birds, ki prinaša solidno odigran hard rock, z minimalnimi primesmi psihadelije, slišane na ploščah Spirit. Kasneje, ko je Sampson odšel, je za bobne ponovno sedel Randyev očim in glasbeni mentor Ed Cassidy in skupaj sta posnela nadaljevanje, s še bolj nenavadnim imenom, namreč The Adventures Of Kaptain Kopter And Commander Cassidy In Potato Land. Obe plošči sta izšli na začetku 80-ih let prejšnjega stoletja in potonili brez sledu. Če ne bi bilo zbiralcev plošč Spirit, zanju ne bi vedel skorajda nihče.
Od kod prihajajo note za Stairway to Heaven
S Spirit, oziroma njihovim kitaristom Californio, sta povezani še dve zanimivosti. Vrnimo se v leto 1969, v čas izida njihovega albuma The Family That Plays Together. Kot že povedano, so se Spirit takrat podali tudi na ameriško turnejo, kjer so bili predskupina britanskim Led Zeppelin.
Prva zanimivost je, da je Jimmy Page pri nekaterih skladbah začel uporabljati instrument theremin po tem, ko je enega videl na ojačevalcu Randya Californie, nato pa še slišal njegov »vesoljski« zvok. Gre za instrument, ki je nekakšen predhodnih sintetizatorja, najbolj znana skladba, kjer ga je mogoče slišati pa je pesem Good Vibrations, kalifornijske skupine Beach Boys.
Druga zanimivost pa je skladba Randya Californie z naslovom Taurus, zaigrana v finger picking tehniki. Gre namreč za to, da je Jimmy Page to skladbo noto po noto uporabil za akustični uvod skladbe Stairway To Heaven, s 4. albuma Led Zeppelin. Gre za skladbo, ki jo ima večina za najbolj značilno skladbo ne samo Zeppelinov, ampak takratnega obdobja, oziroma rock muzike vseh časov. Skratka THE rock pesem vseh časov.
No, leta 2014 je prvotni basist Spirit, Mark Andes, v imenu zapuščine Randya Californie tožil Led Zeppelin zaradi plagiatorstva. In zakaj California te tožbe ni vložil sam. Zato, ker se je leta 1997 utopil v pacifiškem oceanu, pri kraju Molokai na Havajih, star 45 let. Do tragične nesreče je prišlo, ko je iz vode reševal svojega takrat 12-letnega sina Quinna, ki ga je od obale začel odnašati močan morski tok.
