Tiskane izdaje
Na začetku 70. let prejšnjega stoletja v prejšnji državi je bilo plošč z britansko in ameriško rock glasbo zelo malo. Še tiste, ki so jih izdajali ZKP Ljubljana, Jugoton in RTB, (kasneje pa še Suzy in Diskoton), so na police naših trgovin prihajale z večletno zamudo, s spremenjenimi (reduciranimi) ovitki, posnete s poceni matric in na vinilu sumljive kakovosti. Nekaj boljše so bile plošče, imenovane Dum Dum, ki so jih menda izdelovali v nekem zaporu v Indiji. Na radiu so prevladovale popevke, slišati je bilo nekaj jazza, rocka skorajda ni bilo. Mladina, ki jo je ta muzika zanimala, se je zato poskušala znajti na najrazličnejše načine. Težava ni bila samo v tem, da ni bilo plošč, še večjo oviro je predstavljalo pomanjkanje sprotnih informacij, skratka, kaj je sploh izšlo, kako je naslov plošč in podobno.
Ljubitelji rocka so zato poslušali tuje radijske postaje, zelo prav je prišel tudi Radio Študent, potnikom na zahod pa so v roke tiščali listke z naslovi dveh ali treh plošč, po katere so hodili v Trst in v Celovec. Zelo redki (med mladimi) so dobili priložnost, da potujejo v London ali Amsterdam ali še kam in si napasejo oči v trgovini HMV na Oxford Street v središču britanske prestolnice, ki je obsegala kar tri nadstropja. Menjalna razmerja med domačo in tujimi valutami pa so zadeve še dodatno otežile oziroma podražile. Skratka, do plošč je bilo težko priti, resnici na ljubo pa je bilo tudi gramofonov bolj malo. Zato je bila v razmerah, kakršne so takrat vladale pri nas, idealen nosilec zvoka kompaktna kaseta. Relativno poceni in praktična, za (večkratno) uporabo, saj se jo je dalo presnemavati v nedogled oziroma toliko časa, dokler je zdržal magnetni trak. In, seveda, dovolj je bilo, da je le eden od družbe imel ploščo, ki je potem, presneta na kaseto, zaživela povsem novo življenje.
Oglas v Stopu odpre neslutene možnosti
Tako smo trije ljubitelji rocka nekega dne v reviji Stop zasledili oglas, da nekdo prodaja kasete s točno tistimi ploščami, ki smo jih mrzlično iskali. Na kup smo vrgli žepnino (bili smo še osnovnošolci) in naročili dve kaseti. Po nekaj dneh je paketek prišel na domači naslov, in ko smo ga s tresočimi se rokami, polni sladkega pričakovanja, odprli, smo presenečeni ugotovili, da so nam prijazni fantje poslali štiri namesto dveh naročenih in plačanih kaset. Za kaj gre, smo izvedeli iz spremnega pisma. Prebrali smo, da gre za možakarje, ki imajo v Mariboru disko klub in da nam lahko poleg dveh kaset, ki smo ju naročili, priskrbijo posnetke še najmanj 20 do 30 drugih plošč. Najprej smo od veselja in navdušenja skoraj skočili skozi okno, saj so bile v pismu naštete britanske in ameriške skupine, ob njihovih imenih pa je pisalo »na voljo vse plošče, ki so jih izdali«, pozneje pa smo seveda hitro ugotovili, da za kakšen večji nakup preprosto nimamo dovolj denarja.
In zakaj štiri namesto dveh kaset. Podjetni mladeniči so na podlagi tistih dveh, ki smo jih izbrali za nakup, pogruntali, kaj nam je všeč in nam za pokušino poslali še dve s posnetki dveh drugih skupin. Pri tem so povedali, da računajo na naše poštenje. Če nam bo glasba všeč, lahko poravnamo ceno in ju obdržimo, če pa ne, naj ju v nekaj dneh pač pošljemo nazaj. Ker nismo imeli denarja (do naslednje žepnine je bilo še daleč), smo pač po nekaj dneh kaseti poslali nazaj v Maribor.
Na eni od njiju je bil posnetek enega najbolj težkih, odlično odigranih, ostrih albumov blues rocka, kar smo jih slišali do takrat (in to velja še danes), na doma narejenem ovitku kasete pa je pisalo samo Stray Dog. Nobeden od nas, pa tudi širše, ni še nikoli slišal za Stray Dog. Od kod so, kdo so, je to njihov edina plošča, skratka, čisto nič. Kot smo izvedeli leta pozneje, smo imeli v rokah njihov prvenec, glede na glasbo pa smo se čudili, in se čudimo še danes, kako to, da ne skupina ne njihova prva plošča nista dosegli večjega mednarodnega uspeha. Stray Dog je namreč skupina, ki jo še danes pozna le redko kdo. Tudi zelo dobre in natančne enciklopedije rocka so jo na svojih straneh začele (na kratko) omenjati šele pred nekaj leti.
Začetek v Texasu
Skupina je svojo pot začela v Texasu v zgodnjih 70. letih in najprej delovala pod imenom Aphrodite. V skupini so takrat igrali kitarist, pevec in glavni avtor skladb W. G. Snuffy Walden, basist, klaviaturist in pevec Alan Roberts ter bobnar in spremljevalni pevec Randy Reader. Po nekaj mesecih igranja po okoliških lokalih so se preselili v Denver v Coloradu, kjer so postali precej znani, seveda spet v lokalnem okolju. Čistemu naključju gre pripisati, da sta jih na enem od nastopov slišala Neville Chesters, ki je takrat skrbel za turneje britanskih Emerson, Lake and Palmer in sam Greg Lake, basist ELP.
Obema so bili tako všeč, da sta jih nemudoma prepričala, da so prišli v London. Greg Lake je bil tako navdušen, da je skupini ponudil pogodbo za snemanje plošč pri ravno ustanovljeni neodvisno založbi, ki so jo ustanovili člani ELP, namreč Manticore Records. Ker ga je dajalo domotožje, je Randy Reader ostal v ZDA, za bobnarskim kompletom pa ga je nadomestil Anglež Leslie Sampson. Ta, kot smo izvedeli mnogo let pozneje, ni bil popolna neznanka na britanski glasbeni sceni, saj je prej igral v skupini Road, ki je poleg tega, da je igrala dober hard rock v klasični trio zasedbi, znana tudi po tem, da je v njej igral Noel Redding, ki je prej basiral v Jimi Hendrix Experience.
Stray Dog so dobesedno v nekaj dneh posneli svojo prvo ploščo in zdaj smo tam. Prva skladba na plošči z naslovom Tramp (How It Is) se začne z meandriranjem vseh instrumentov, s poudarjenim zvokom orgel hammond, ki pričara nekakšno cerkveno, katedralno razpoloženje in (namerno) zapelje poslušalca v lažen občutek lagodnosti in varnosti. Ko se glasba počasi stiša in zvoki instrumentov zamrejo, v ušesa nenadoma udari škripajoči, peklenski krik Snuffya Waldna »Fasten your seat belt!« in peklenska vožnja se začne. Walden z verige spusti svoj grob, škripajoč a vendar tekoč zvok kitare, ki zveni kot ogromni grizli, ki ruši vse pred seboj. Kitara zazveni kot nekakšna pošastna frankensteinovska verzija kitarista ZZ Top Billya Gibbonsa. Udarec je tako močan, da večino ljudi, ki prvič slišijo Stray Dog, dobesedno prikuje na sedeže.
Ko je prve skladbe konec, ni konec presenečenj, ki vam dvignejo vse kocine, kar jih premorete po telesu. Bend namreč stopnjuje tempo, kitara je vse bolj groba, prodorna in nesramna, bas, bobni, klaviature in precej stasite spremljevalne pevke pa po zavitih mračnih poteh, polnih prepadov, neviht in grmenja peljejo muziko v višave, od katerih komaj prideš k sebi. Ko je plošče konec, vedno slišiš samo še »wau«, kaj za vraga pa je bilo to.
Skratka ne ovitek, na katerem je trojica izvajalcev videti kot aristokracija, ne začetek prve skladbe te ne pripravijo na to, kar sledi. Glasba se giblje od čistega blues rocka do hard rocka, vsebuje pa tudi sledi psihadelije in še česa. Vse skupaj pa je odigrano na izredno trd, »moški« način. Na plošči je tudi skladba Chevrolet, ki jo na svoji prvi plošči odigrajo tudi ZZ Top. Če smo mislili, da je verzija ZZ Top zelo hard, smo se po tem, ko smo slišali izvedbo Stray Dog, zelo hitro premislili. ZZ Top v svoji izvedbi niso nežni, ampak to, kar so odigrali Stray Dog, je neprimerno trše. In zakaj temu bendu ni uspelo?
Drugi album − smrtni udarec za skupino
Odgovor se morda skriva v naslednji plošči. Vse skupaj je namreč pokvaril njihov drugi album, ki je izšel leta 1974 pod naslovom While You're Down There. Skupini sta se takrat pridružila dva nova člana, in sicer drugi kitarist in pevec Tim Dulaine in klaviaturist Luis Cabaza. Sprememba zasedbe je drastično spremenila tudi zvok skupine, ki se je iz glasnega, grobega blues in hard rocka spremenil v bolj komercialno in mehko zvenečo mešanico, ki ni bila skoraj v ničemer več podobna zvoku na prvi plošči.
Če je prva plošča še zbudila nekaj skromnega zanimanja med poslušalci, je druga plošča skupini zadala smrtni udarec. Težko rečemo, da je utonila v pozabo, ker nikoli ni bila prav znana, vendarle pa se vsi, ki so slišali prvo ploščo, strinjajo, da si Stray Dog zaslužijo bolj vidno mesto v zgodovini rocka.
William Garrett Walden
William Garrett Walden, poznan kot W. G. Snuffy Walden, si v tej zgodbi zasluži posebeno obdelavo. Rodil se je 13. februarja 1950 v Louisiani, otroška leta pa je preživljal v Houstonu v Texasu. Leta 1967 je maturiral na Lamar High School v Houstonu, na kolidžu je študiral matematiko in znanost, zvečer pa delal na lokalni radijski postaji in igral kitaro v striptiz baru.
Po koncu Stray Dog, ki so dokončno razpadli leta 1976, je še nekaj časa ostal v Londonu in namesto takrat že precej bolnega Paula Kossoffa odigral kitarske dele na nekaj skladbah zadnjega albuma britanske skupine Free, Heartbreaker. Po tem se je preselil v Los Angeles, kjer je kot studijski glasbenik igral na ploščah izvajalcev, kot so Stevie Wonder, Donna Summer, Chaka Khan in Eric Burdon. Pomembno je, da ga je usoda ponovno združila s Paulom Kossoffom; kot spremljevalni kitarist je namreč zaigral na drugem albumu Kossoffove skupine Back Street Crawler z naslovom Second Street.
Po rockerskih dneh in letih se je zgodil še en preobrat. K Waldenu je namreč na začetku 80. let pristopil TV-producent in ga pobaral, ali bi napisal uvodno skladbo za TV serijo. Walden najprej ni bil navdušen, »videl sem
slabo znamenje, vendar se nekako nisem upal zavrniti ponudbe«, je povedal pozneje. In od te prve uvodne skladbe naprej je vse drugo zgodovina. W. G. Snuffy Walden je namreč danes znan kot eden najbolj uspešnih piscev uvodnih skladb za TV-serije. Pobral je skoraj 30 nagrad, za vsaj dvakrat toliko nagrad je bil nominiran. Ampak za stare rockerje je in bo ostal Stray Dog.
