Tiskane izdaje
Marjetka in Aleš Raay Vovk sta se glasbeno pilila v turbofolk zasedbi Turbo Angels, nato pa ustanovila duet Maraaya. S skladbo Here For You, ki ji na evrovizijskih stavnicah dobro kaže, sta zmagala na letošnji Emi. Na evrovizijskem odru bosta nastopila v četrtek, 21. maja, pod zaporedno številko 16. Če bosta uspešna, ju čaka finale dva dni pozneje. Preden sta z ekipo, v kateri so še plesalka violinistka Lara Šlekovec in spremljevalne pevke Karin Zemljič, Manca Špik in Nika Zorjan, odpotovala na Dunaj, smo se pogovarjali na njunem domu v Vnanjih Goricah.
Protestiram, pesem Here For You ima tako lepljiv refren, ko ti enkrat zleze pod kožo, se ga ne moreš znebiti. Kaj bosta rekla v svoj zagovor?
Raay: Čim več takih protestov!
Marjetka: V angleščini temu pojavu pravijo earworm – ušesni črv. Tudi tisti, ki to pesem veliko poslušajo, pravijo, da se je ne naveličajo.
Raay, že drugič boste šli na izbor za Pesem Evrovizije. Vam bodo lanske izkušnje letos prišle prav?
Raay: Prednost je, da veš, kako vse poteka. Da veš, kaj je pomembno. Marjetka pa je bila z menoj na otroškem izboru za pesem Evrovizije in je videla, kaj približno se dogaja. Gotovo si zaradi tega bolj sproščen. Najpomembneje pa je, da se znaš na gala prireditvi tako organizirati, da ti ne pojedo takoj vsega cateringa! To v šali povem za vse evrovizijske medije in to se mi zdi ključno.
Skladba Here For You zveni kot generična pop skladba, ki bi lahko nastala kjerkoli na svetu. Menim, da sta zelo dobro razumela, da je ta izbor navsezadnje le popevkarski festival, in ne festival ljudske glasbe.
Marjetka: Absolutno. Mislim, da evrovizijska popevka zadnja leta kaže, da so uspešnejše pesmi, ki so v trendu. Tako sva tudi midva začela slediti trendom. Zmagovalne pesmi so vse pogosteje tudi radijske uspešnice, kar je seveda zelo dobro, da skladba ne ponikne ...
Svojčas se je dogajalo, da se je takoj pozabilo na zmagovalko.
Marjetka: Res je, zato se mi zdi pomembno, da tvoja skladba ne umre tisti trenutek, ko je konec prenosa Pesmi Evrovizije in se ugasne televizor.
Raay: Največ komentarjev in pohval tujih medijev dobivava na račun tega, da je najina skladba manj evrovizijska od drugih. Uporabljajo izraz out of the box, ne le da je v trendu, ampak da je celo v malo drugačnem trendu.
To zveni kot pohvala.
Raay: Absolutno. Najlepša pohvala, ki sva jo dobila, pa je angleški komentar na youtubu: »Prekleto, kako lahko slovenska pesem zveni bolj britansko kot vse britanske pesmi, ki so bile kdaj na Evroviziji.« To je močna pohvala, ker je res, da je pesem v nekaterih pogledih v britanskem slogu.
Maraaya na pripravah za izbor pesmi Evrovizije.
Foto: Mavric Pivk
Švedska skupina Abba je od vseh evrovizijskih zmagovalcev dosegla največ. S svojim popom je obarvala sedemdeseta leta in finančno celo presegla dohodek avtomobilskega koncerna Volvo.
Raay: Oni so fenomen. Sploh ne morem verjeti, da je bila Evrovizija s skladbo Waterloo njihova odskočna deska za mednarodni uspeh.
Marjetka: Sprašujejo naju, kaj nama Evrovizija pomeni, in to je res odskočna deska. Imaš priložnost, da te vidi 200 milijonov ljudi, toliko te jih, ne glede na rezultat, lahko sliši in prav toliko jih lahko odtipka tvoje ime na youtubu in te posluša še naprej.
Raay: Ko je bila Abba bum, ni bilo veliko takih skupin. Danes pa je vse dostopnejše, mnogi so jih kopirali, tako da obstaja v popularni glasbi poseben Abba slog, ki se je med drugim razvil v evropop in evrodisco.
Sta bila vaška ali mestna otroka?
Marjetka: Vaška.
Raay: Živeli smo na Jesenicah v bloku, in glede na to, da sem kot otrok bolj poslušal vaško glasbo ... mislim, ne ravno vaško. Poslušal sem Heleno Blagne ...
Zdaj pa ste z njo skoraj sosedje ...
Raay: ... pa veliko hrvaških popevk, ko je njihov pop še cvetel – Danijela, Doris Dragović, skupina Magazin. Pravzaprav sem bil mestni otrok, saj nisem imel nobenih kur pa prašičev okoli sebe ... ona je pa to imela.
Marjetka: Jaz sem živela na vasi v Lopati pri Celju, na pravem podeželju. Doma smo imeli tudi nekaj živali, koze, pa pujske, nismo pa imeli kmetije. Imeli smo tudi njivo, da si lahko jedel svoje korenčke kar iz zemlje.
Raay: Zdaj načrtuje, da bomo imeli prihodnje leto doma tudi vrt.
Marjetka: Iz svoje mladosti pa se spomnim predvsem dveh skladb. Ena je bila Krokodilčki od Čukov, druga pa Show Must Go On skupine Queen.
Raay: Dokaj logična izbira ... (smeh)
Kdaj sta odkrila privlačnost glasbe?
Raay: Jaz pri šestih letih. Takrat sem že nastopal, in sicer s skladbo Helene Blagne na prireditvi Prvi glas Gorenjske kot edini fant in sem tudi zmagal. Še imam ta posnetek.
Marjetka: Doma smo imeli klavir, zamikalo me je igranje in vpisali so me v glasbeno šolo. Petje, operno, me je začelo zanimati, ko sem doma poslušala muzikal Fantom iz opere. Zelo sem se navdušila, kričala in hotela postati operna pevka. Zato sem se vpisala še na solo petje in opravila šest let. Midva pa sva se spoznala na glasbeni akademiji.
Raay: Kjer sva oba študirala glasbeno pedagogiko in bila sošolca.
Marjetka: Raay je po dveh letih pustil študij ...
Raay: Imel sem zelo dobre ocene, a so prevladali drugi interesi.
Je bila odločitev, da se bosta preživljala z glasbo, del velikega načrta ali se je zgodilo samo od sebe?
Raay: Z glasbo se preživljava na različne načine. Sinhronizirava risanke, kar je tudi povezano z glasbo, s talentom za sluh prepoznavam igralce in sem umetniški vodja studia Menart. Marjetka poučuje petje, imava nastope, ustvarjanje in produciranje glasbe. Pravzaprav je to sosledje vsega. Nekaj časa sem hotel biti igralec ...
Marjetka: Sprva sem hotela biti koncertna pianistka, potem operna pevka, potem sem pa spoznala Raaya in vse se je sfižilo ...
Raay: ... in opera je šla k vragu.
Marjetka: ... in vse je šlo k vragu.
Maraya na evrovizijskem avtobusu na poti na Dunaj.
Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Sodelovala sta že v zasedbi Turbo Angels, verjetno zadnji odmevni slovenski turbofolk zasedbi. Zdaj sta se odločila za bolj kompleksen pop.
Raay: Najino glasbeno odraščanje je kar zanimivo. Najstniško obdobje je bilo v znamenju zabavne glasbe, ki je mejila na turbofolk. To so bili Turbo Angels. A če dolgo delaš eno stvar, si sčasoma zaželiš narediti kaj drugače. Prva sprememba je bila že ustanovitev zasedbe Tangels, v kateri smo bili prav tako štirje, dva para. Bili smo bolj pop, uvedli smo tudi večglasno petje. Potem smo zasedbo skrčili na tri, na pevko in dva inštrumentalista. Zdaj pa sva ostala samo še dva in se poraja vprašanje
Kateri bo končni solist?
Marjetka: Pravijo nama, da se obračava po vetru. Pri naju pa gre za osebnostni razvoj in glasbeni napredek ter pridobivanje novega znanja. Ne vem, zakaj se glasbeniki tako radi opredeljujejo, jaz sem pa rocker in nič drugega. Na glasbo moraš gledati kot na celoto in iz vsake zvrsti ti je lahko nekaj všeč. Tudi v narodnozabavni glasbi se najdejo super pesmi in takšne, ki so zanič.
Raay: Povabil sem skupino Gadi, da so pod taktirko Igorja Podpečana predelali uspešnico Tine Maze v polko, kar mi je bilo super doživetje. Če je nekaj dobro, pravi glasbenik ne bi smel imeti predsodkov. To sva videla sama, saj sva se razvila iz čiste zabavne glasbe ...
Vaju še spremlja ta omalovaževalni odnos?
Marjetka: Jaz sem zelo ponosna na to obdobje, ko smo kot Turbo Angels prečesali vso Slovenijo in tudi nekaj tujine. Dobili smo zelo veliko koncertne kilometrine. Naučili smo se delati z občinstvom, saj smo imeli tudi desettisočglavo množico. Vse to bi šla še enkrat ...
Raay: Midva sva iz sloga, ki pri nekaterih glasbenikih velja za manjvrednega, prišla v sam vrh sedanje kulske pop glasbe. Najbolj pa sva ponosna na to, da sva prehodila to pot in da veliko bolj ceniva tiste, ki ostanejo taki, kot so. Veliko bolj cenim zabavne glasbenike, kot sta Werner in Saša Lendero, kot pa tiste, ki zviška gledajo na to glasbo.
Združila sta poklicno sodelovanje in zasebno. Kaj so prednosti in morebitne pomanjkljivosti takega prepletanja?
Marjetka: Najina poklicna pot je bila, vsaj na začetku, zelo viharna. Včasih se je snemanje v studiu končalo z jokom, ko sem dejala, da se tega več ne grem in da je konec. Potem pa je minilo pol ur'ce in sem bila spet v studiu. Sprva sem zelo težko ločila, kaj mi Raay govori kot pevki in kaj kot partnerki ali ženi. Z leti pa razviješ to tehniko – skozi eno uho noter, skozi drugo ven. To je pač tehnika preživetja. Tudi če se prepirava, se prepirava za skupno dobro, za dober izdelek ...
Raay: To zdaj veva.
Veliko sta skupaj, studio imata doma …
Raay: Imaš občutek, da si veliko skupaj, kar je dobro. Kadar ima Marjetka učence, jaz pa delam v studiu, jo sicer slišim, a se skoraj ves dan ne vidiva in včasih še na skupno kosilo ne utegneva. Tako se ne naveličava, kar je fino.
Marjetka: Kot osebnosti sva precej kompatibilna. Mislim, da bi se težko naveličala drug drugega. Verjetno tudi zato, ker počneva veliko stvari.
Raay, vi veliko pišete skladbe tudi za druge slovenske glasbenike …
Raay: Veliko. Tako sem začel in pri tem se lahko sprehajam skozi več glasbenih slogov. Še vedno veliko pišem za druge, čeprav sem v zadnjem letu več časa namenil Maraayi in bolj strogo izbiram, kaj bom delal za druge. Pisanje za druge je vedno zanimivo, vendar sva skozi vsa leta čutila tisto, da je kovačeva kobila bosa. Imeli smo uspešnice v prejšnji skupini, kjer je pela tudi Marjetka. Vendar je vedno imel nekdo drug, ki sem mu napisal pesem, večjo uspešnico, kot je bila naša. Do tega trenutka, ko sem za Maraayo napisal najboljši pesmi, kar sem jih doslej naredil.
Na glasbeni sceni se govori, da imate poseben dogovor z uredništvom Radia 1, in sicer da so nekateri uredniki vpisani kot soavtorji vaših pesmi, v zameno pa naj bi se pogosto predvajale?
Raay: Zelo sem vesel tega vprašanja. Ko sem dosegel to raven, da so na komercialnih radiih predvajali moje pesmi, mi je bil cilj Radio 1 kot najbolj poslušana radijska postaja. Moj cilj je bil, da sem hotel zveneti tako, kot zvenijo tuje skladbe. Ko so se moje pesmi začele predvajati, se je med glasbeniki pojavilo več teorij.
Prva je ta, da je skoraj celotne avtorske pravice, do 95 odstotkov, prevzel Leo Oblak kot založnik in da sem jaz njegov delavec. Druga teorija je bila, da se pod pesmi podpisujejo drugi avtorji, predvsem uredniki na tem radiu, in da jih zato tako pogosto predvajajo. Resnica pa je taka, da se nobena moja pesem na Radiu 1 ni zavrtela zato, ker bi bil kdorkoli, ki tam dela ali je urednik, soavtor. Se pa pojavljajo sodelavci, ki so tudi uredniki. Sodeloval sem tudi z urednikom na nacionalni televiziji Igorjem Pirkovičem ... Če nekdo napiše besedilo ali sodeluje kot avtor aranžmaja, pa če je urednik radia Antena, Radia 1 ali direktor založbe Menart ali pa urednik na televiziji, če je nekdo soavtor, mu pripada delež avtorskih pravic, ampak nikoli se ni nobena skladba vrtela na Radiu 1 zato, ker bi ta človek imel avtorske pravice. Kvečjemu so moje pesmi zaradi teh govoric na Radiu 1 predvajali pod bolj strogimi pogoji kot druge.
Ste tudi soavtor pesmi za nekatere japonske fantovske skupine. Zasedbi Johnny's West ste v skladbi Yume wo Dakishimete podtaknili celo harmoniko …
Raay: Ne samo podtaknil, bili so fascinirani, ko so slišali Turbo Angels. Spoštujem japonsko širino in mi je všeč čisti pop, ki je pomešan z nečim tako eksotičnim, kot je slovenska harmonika. Pesem je prišla na prvo mesto japonskih pop lestvic.
Brez slušalk pač ne gre.
Foto: Mavric Pivk
Od kod pa fetiš na slušalke?
Marjetka: Priznam, da sem imela zelo dolgo precej treme pred nastopi, sploh televizijskimi. Spraševala sem se, zakaj se ne morem tako vživeti kot v studiu. Ko sva pripravljala projekt Maraaya, sem rekla Raayu, da se res bolje počutim s temi slušalkami na glavi in ali bi jih lahko imela tudi na odru.
Raay: Pa sem ji dejal, naj gre z njimi na oder. Sicer ne boš mogla imeti uhanov, vendar je glasba glavna, in če boš imela vedno te piskre gor, jih boš pač imela. In je delovalo. Je pa zdaj to postalo najin prepoznavni znak.
Kaj pa, če na Dunaju zmagata?
Raay: Če zmagava, se sprašujeva, ali naj bi bil sprejem na Kongresnem trgu v Ljubljani, kdo ga bo organiziral in kdaj naj bi bil. Ali v nedeljo, ko se vrnemo, ali bo to organiziral najin menedžer ali kdo drug ... Če v Ljubljano pripeljemo izbor za pesem Evrovizije, bo to ogromna gospodarska injekcija za državo. To je veliko več kot Expo, za katerega damo zelo veliko denarja, čeprav je izbor za pesem Evrovizije bolj prepoznaven. Vsaka soba v Sloveniji bi morala biti zasedena, pa še zgraditi bi morali kak hotel, da bi zadostili povpraševanju po prenočiščih ob Evrosongu. Živel bi turizem, to bi bila velika promocija za Slovenijo in obliž za gospodarstvo.
Marjetka: Predvsem pa bi bilo to pomembno za samozavest Slovencev in Slovenk.
Raay: Na samozavest bi vplival že dober rezultat, da ljudje s tem dobijo neko upanje.
