Tiskane izdaje
Hatlakovo zasedbo Kapobanda, v kateri je še izvrstni klarinetist makedonskega rodu Goran Bojčevski, dopolnjujeta še dva člana, odgovorna predvsem za ritmične poskoke in preskoke, kitarist Miha Meglič in kontrabasist Rok Hozjan. Zasedba je pred kratkim izdala svoj prvenec z naslovom Marko Hatlak in Kapobanda, na katerem je 12 novih priredb ljudskih in klasičnih skladb ter kakšna avtorska, v aranžmajih, ki predstavljajo interpretacijsko širino inštrumentalistov.
Večino skladb z albuma je zasedba predstavila v prvem delu nedeljskega nastopa. Tako smo med drugim slišali južnoameriško zvenečo Tango Dance, ki je Hatlakova avtorska skladba, v kateri je tudi zapel. Hatlak, ki je prevzel tudi vlogo duhovitega konferansjeja koncerta, je zapel tudi v ponarodeli ruski romanci Oči čornije. Nato so nas glasbeniki popeljali skozi drvečo skladbo Pomladi ples ter ponudili tudi nekaj klasične glasbe v sodobni preobleki. Tako so odigrali Scarlattijevo Sonato v d-molu kakor tudi Balkanski Mix, v katerega so vpletli kar nekaj znanih balkanskih poskočnic. Zasedba, ki je sicer zvesta duhu izvirnih skladb, si je vzela široko interpretacijsko svobodo in ji v živo dodala še dodatno širino.
Vlatko Stefanovski ima izjemen občutek za različne glasbene sloge.
Foto Jože Suhadolnik
Vlatko Stefanovski je nato sam izvedel dve makedonski ljudski, med katerima se je še poseben zanimivo lotil posodobitve skladbe Makedonsko devojče. Nato pa se mu je na odru pridružila še Kapobanda, tako da so skupaj izvedli nekaj skladb, med drugim eno najlepših pesmi, kar jih je Stefanovski napisal za film, Gypsy Song. Tej je sledila večna makedonska ljubezenska pesem Jovano Jovanke, ki je skladba tisočerih različic. V nedeljo smo bili priča intenzivni, na trenutke lirično nežni, drugič pa rockovsko težki interpretaciji te večne pesmi. Sicer pa so skupaj zaigrali tudi nekaj skladb z novega albuma Kapobande. Tako so zanimivo predstavili srečanje vzhoda in zahoda v Mozartovem Rondoju po turško, ki se je občasno prelevil v pravi gipsy swing ter balkansko kolo. Slišali smo obilico sedemosminskih taktov, tako drugačnih od nam domače zvenečih polk in valčkov.
V dodatku so nastopajoči ponudili krasno mešanico različnih pop in rock ter disco skladb, ter jih strnili v venček, imenovan Musaka. Tu je Hatlak tokrat prevzel vlogo živega ritmičnega stroja.
Vsekakor je bil koncert poseben v tem, da so v njem briljirali trije mojstri hitrih prstov, kajti Hatlak, Stefanovski in Bojčevski so drzno preigravali tako klasične kot balkanske ljudske pesmi z neverjetno hitrostjo kot tudi s čustvenostjo, tako da interpretacije niso zapadle v solistična samozadovoljstva. Za drugi dodatek pa so nastopajoči pripravili nekaj posebnega, in sicer so zadnjo skladbo večera, Istanbul, ki je tudi zadnja na novem albumu zasedbe, posvetili igralki Mileni Zupančič, ki je bila med občinstvom in je imela rojstni dan.
Nastopajočim je občinstvo na koncu namenilo dolg aplavz in stoječe ovacije. Gotovo so si vse to zaslužili, kajti vrhunski glasbeniki, ki so z enako lahkoto drveli tako pa togih zahodnoevropskih notah kot drvečih jugovzhodnih, so uprizorili večer praznika Glasbe, ki ne pozna ne geografskih, ne časovnih, ne slogovnih omejitev.
