Tiskane izdaje
Ob imenu Martine Batič, pa naj je vodila zbor v ljubljanski Operi, zadnja leta Zbor Slovenske filharmonije, ali pa je na Kongresnem trgu dirigirala stotinam pevcev za Mahlerjevo Simfonijo tisočev, je bilo največkrat slišati en sam stavek; da sodi med vrhunske evropske zborovske dirigente in da je samo vprašanje časa, kdaj bo odšla iz Slovenije.
Vodenje zbora francoskega nacionalnega radia, ki ga bo začela septembra, poznavalci primerjajo z dosežki Irene Grafenauer, Marjane Lipovšek in Bernarde Fink. Poudarjajo, da še noben Slovenec (z izjemo Korošca Martina Kušeja na Dunaju) ni vodil nacionalke v zahodni Evropi.
Če sem malce sarkastična, je povabilo v Francijo prišlo namesto Prešernove nagrade?
Različna okolja, različni kriteriji. Iskreno čestitam vsem prejemnikom nagrade ob letošnjem kulturnem prazniku.
Že leta slovite kot odlična zborovodkinja. Mnogi ne moremo pozabiti odprtja ljubljanskega festivala z Mahlerjem in Gergijevom, zvezda pa ste bili vi, ki ste uskladili več kot enaindvajset zborov.
Mahlerjeva Simfonija tisočev je zapisana v mojem srcu. Pripravljati zbor maestru Gergijevu, najti več sto pevcev in zborovodij, ki so pripravljeni na tako velik projekt s tako zahtevno logistiko, s tako zahtevno partituro, ni bilo enostavno. Ponavadi nimam težav s spanjem, ampak Mahler, njegova glasba in odgovornost do nje, mi pa je kradel spanec. In ja, bučen aplavz več kot 800-članskega zbora in večtisočglave množice poslušalcev na Kongresnem trgu. Uf. Kako to ne bi bilo nepozabno?
Kako je Radio Francija [Radio France] odkril slovensko dirigentko?
Od leta 2006, ko sem zmagala na tekmovanju za mlade zborovske dirigente Eric Ericson Award, redno sodelujem s profesionalnimi zbori po Evropi. Začelo se je na Švedskem, od tam pa so poti vodile tudi drugam. Z rezultati svojega dela sem prejemala povabila k sodelovanju iz vedno več radijskih hiš. Po Švedski je sledila Nemčija z Bavarskim radiem, ansamblom SWR Stuttgart, Riasom iz Berlina in zborom MDR iz Leipziga, nato Danska z radijskima pevskima zasedbama, Nizozemska, v zadnjem času sta na seznamu še Belgija s Flamskim radijskim zborom in seveda Francija.
To ni bil razpis v slovenskem slogu?
Povabila k sodelovanju so v poklicu zborovskega dirigenta povpraševanja, ali je umetnik zainteresiran za sodelovanje z določenim ansamblom kot tudi s sporedom. Gre za dva opisa del. K ansamblu si lahko povabljen kot zborovski dirigent, ki pripravlja in odgovarja za zbor dirigentu orkestra in mu v sklepni fazi zbor tudi prepusti, ali pa kot zborovski dirigent, ki oddirigira celovečerni koncert z zborom.
Tako je prišel na vrsto tudi Pariz. Z zborom Radia Francija sem se prvič srečala pred letom dni, z njimi sem pripravila dirigentu zbor za pomembnejši festival moderne glasbe. Kemija med nami je bila odlična, delo uspešno in vodstvo radijskega zbora mi je takoj ponudilo novo sodelovanje. Obenem so me vprašali, ali bi bila zainteresirana za prosto delovno mesto šefa dirigenta zbora (v Franciji je to glasbeni direktor).
Skratka, najprej so me povabili h kandidaturi za to mesto, sledil je celovečerni koncert. Po tem zelo uspešnem koncertu, ki je bil nekakšna avdicija, se je kandidatura spremenila v ponudbo. Radio Francija mi je z zborom, njegovimi sindikati in vodstvom ponudil delovno mesto glasbenega direktorja zbora francoskega nacionalnega radia.
Najbrž človek pri takem povabilu ne omahuje prav veliko.
Nekaj časa sem se vendarle odločala. Verjamem, da se človeku stvari v življenju zgodijo ob točno določenem času in s točno določenim namenom. Ko sem novembra podpisala odpoved v Slovenski filharmoniji, nisem vedela, da me bo čez nekaj dni čakal klic iz Pariza s tako ponudbo.
Po turbulenci v Slovenski filharmoniji je bila vaša odpoved pričakovana.
Sedem let je lepo in dovolj dolgo obdobje, da vodja s skupino, za katero je odgovoren, lahko pokaže kakšen rezultat svojega dela. Z Zborom Slovenske filharmonije smo dosegli ogromno in ocenjujem, da je po toliko sezonah čas za odhod. Čas, da vsi skupaj obrnemo nov list, na novo zadihamo in z novimi močmi zajadramo novim izzivom naproti.
Zbor Slovenske filharmonije bo vedno pomemben del mojega življenja, z njim sem se veliko naučila tako po strokovni, vodstveni plati kot tudi o svojem doživljanju, dojemanju in podajanju glasbe. Za to priložnost bom Slovenski filharmoniji, njenemu vodstvu in Zboru, vedno hvaležna.
Slovenci radi z velikimi očmi gledamo v tujino, vidimo predvsem boljše pogoje za delo, večje občinstvo, ambicioznejše projekte ... Kakšen je zbor Radia Francija?
To je eden največjih profesionalnih zborov v Evropi. Ima 95 članov in je pravzaprav edini francoski profesionalni zbor, v katerem so pevci zaposleni za polni delovni čas. Njegovo poslanstvo je izvajanje, snemanje in promocija francoske glasbe ter sodelovanje z orkestroma Radia Francija. To bodo tudi moje naloge, torej skrb za strokovno rast zbora, njegov razvoj, prepoznavnost, snemanja in sodelovanja z drugimi ansambli znotraj in zunaj radijske hiše. Delo zbora je podobno organizirano kot pri nas, seveda pa so pogoji dela, koncertne dvorane, prizorišča in občinstvo večji.
Razlike so tudi v finančnem pogledu ter organizaciji dela. Zbor Radia Francija se ponaša z dolgoletno tradicijo in velikimi imeni, ki so vodila ta zbor in oba orkestra. V tako veliki hiši, kot je Radio Francija, zaposluje namreč 4000 ljudi, sta jasna hierarhija in red. Jasna je odgovornost in dolžnost vsakega zaposlenega. Sodelovanja z dvema orkestroma, odličnim mladinskim zborom, njihovimi dirigenti, kot tudi z vodji služb in svojo ekipo, ki je odgovorna za dobro delovanje zbora, se zelo veselim.
Ste morali pripraviti načrt dela, program ... ali kako temu rečejo Francozi?
Ker načrtovanje sezon poteka podobno kot pri nas, vnaprej, je prihajajoča sezona praktično postavljena. To pomeni, da jo bom le prevzela in poskrbela za realizacijo. Seveda pa že poteka usklajevanje načrtov dela, sporedov in projektov prihodnjih sezon.
Saj vem, da vas vsi sprašujejo o selitvi in odgovarjate, da vendar ostajate tukaj. Res?
Za taka delovna mesta, kot je mesto šefa dirigenta oziroma glasbenega direktorja ansambla, se ponavadi sklepajo posebne pogodbe, v katerih je po usklajevanjih navedeno, koliko dni oziroma tednov mora biti umetnik prisoten na delovnem mestu in koliko časa mora preživeti z ansamblom. Ponavadi je to od 80 do 150 dni v sezoni. Taka je tudi moja pogodba. Slabega pol leta bom preživela v Parizu. Moja baza pa ostaja tukaj, v Sloveniji.
Vaši kolegi pravzaprav že leta govorijo, da je Slovenija premajhna za vas in vi preveliki za to sceno.
Moja kariera se je razvijala počasi, postopoma, in nikakor ni bila ciljno usmerjena. Moja želja in moje vodilo je vsa leta enako – izjemno rada dirigiram. Dirigiranje je moja ljubezen, moje življenje, to sem jaz. Vse drugo se je zgodilo samo po sebi, brez sile, ob svojem času. In tako mi je tudi všeč.
Ni bila vaša želja nekoč stati pred simfoničnim orkestrom?
Pred leti je bila ta želja precej močnejša, tu in tam se še pojavi, a vse bolj me poti vodijo k zborom. Tudi v zborovski literaturi je namreč ogromno del, ki vključujejo in povezujejo oba ansambla. Taka so mi posebej pri srcu. Tako lahko povezujem svoje mlajše in starejše želje. Veste, tako velikih razlik med zborom in orkestrom vendarle ni.
Že, ampak vaš vzor je bil maestro Muti.
Da. Med študijem sem ga srečevala na vajah, tako od daleč, pa tudi od blizu sva se srečala in pogovarjala. Saj veste, srečevanje z vzorniki, posebej iz otroških in mladinskih let, je vedno vznemirljivo ... A človek poklicno sledi še mnogim drugim ...
Ali danes nastane dovolj nove zborovske glasbe ali večinoma zbori izvajajo že napisana dela?
Zborovske glasbe se v današnjem času piše veliko. Ampak ni vsa kakovostna, ni vsa obrtno spretna. Zato so biseri že napisanih skladb nujni. Danes je med tonami not težje najti izvirnejše ideje in mojstrsko obvladovanje obrti komponiranja. Ampak Slovenija ima veliko skladateljev, ki se ukvarjajo z zborovsko literaturo. To počasi opažata tudi Evropa in svet. Kjer lahko in kjer programska politika dopušča, vedno vzamem s seboj slovenske skladatelje. Kadarkoli in kjerkoli si naši skladatelji, ki svojo obrt mojstrsko obvladajo, zaslužijo, da jih promoviramo.
Smo Slovenci bolj pevci ali tudi poslušalci zborovske glasbe?
Verjetno smo res bolj pevski narod in drži trditev Trije Slovenci, en zbor. S petjem se izražamo in smo slišani. Pojemo, ko smo veseli, ko smo žalostni, ko smo čustveni. To izražanje Slovenci bolj potrebujemo kot to, da 'le' poslušamo. Ampak kako lepo nam je, ko stopimo na oder in nas z aplavzom pozdravi polna dvorana. Nastopajoči brez poslušalca ali gledalca ostane neizpolnjen.
Nekoč ste izjavili, da je vaša prva ljubezen ...
... švedski radijski zbor. Redno sodelujem z njimi in naša 'ljubezen' se tudi z leti ohranja in ostaja. Je pa vsak zbor, vsaka zasedba, s katero sodelujem, pravzaprav zgodba zase. Ni pomembno, kakšna zasedba je pred menoj, lahko je vrhunski ansambel, večja zasedba ali otroški zbor, pomembno je, da vsi čutimo medsebojno spoštovanje, zaupanje in ljubezen do glasbe. Tako kot s prijatelji, nekaj skupnega imamo, ampak je z vsakim od njih kavica drugačna.
Katera slovenska skladba vam pride najprej na misel, da bi jo lahko dali na repertoar tujega zbora?
To bi bilo najprej odvisno od zbora, od sporeda, od lokacije koncerta. Potem bi našla nekaj takega, kar bi nagovorilo in se dotaknilo najprej izvajalcev, zatem pa zagotovo tudi občinstva. Nekaj kakovostnega, nekaj, na kar bomo ponosni vsi tukaj doma.
