Tiskane izdaje
Festival Metaldays se je »ob isti uri, na istem kanalu« tudi letos v Tolmin vrnil z vso silovitostjo, pozitivno energijo, simpatičnostjo in kakovostno težkometalno glasbo. Kljub vročinskemu valu niso popuščali ne zvesti obiskovalci ne skupine, črnina je ostala, morda je bilo le nekaj več potetovirane kože v osvežujoči Soči, ki ji niti goriški slavček ni natresel toliko komplimentov, kot so ji jih metalci.
Druščina, v kateri je okoli 12 tisoč glav, je z leti postala bratovščina. Najbolj zvesti in pogumni so se k sotočju dveh rek podali že teden dni pred začetkom festivala. Na ponedeljkov prvi koncertni dan so šle mimoidočemu kocine pokonci, ko je opazoval vnovična snidenja ljubiteljev heavy metala z vseh koncev sveta. Kar iz približno 60 držav so se zbrali. Leto je bilo za mnoge očitno predolgo.
»Za teden dni vse pustim doma. Čustva namenim sebi in glasbi. To je čas samo zame, hkrati pa si želim ta fantastični občutek deliti z vsemi, ki se zberejo tukaj. Seveda tudi rad raziskujem okolico, uživam v naravi in popijem veliko piva,« se ni zadrževal Šved zgornjih srednjih let po imenu Patrik.
Toda ko se končajo odbojka v bikinkah – za fante, toples badminton za ženske, poležavanje ob reki, sprehod na Kozlov rob in do Tolminskih korit, obisk Tolminskega muzeja in muzeja na prostem Kolovrat in sploh vse, kar ima mesto z okolico ponuditi, se vendarle vse vrne h glasbi. Dobra štiri desetletja razvoja najbolj glasne glasbene zvrsti so prinesla toliko različnih stilov, da jih je skorajda nemogoče našteti.
»Heavy metal ni prav nič drugačen od klasične glasbe. Očitna je recimo razlika med germansko in italijansko klasično glasbo. Moj prijatelj pravi, da bi Mozart uporabljal električne klaviature in kitare, če bi živel v naših časih. Beethoven bi bil gotovo metalec, Mozart pa roker. Takrat so uporabljali glasbila, ki so bila na voljo, danes je z razvojem inštrumentov in računalniške podpore pač drugače. Vse to pa ponuja brezmejno in tudi brezčasno možnost ustvarjanja,« je komentiral nemški promotor festivalov in tudi zastopnik britanskih velikanov Iron Maiden Wolfgang Rott.
»Malo« denarja,
In preboj nekaterim uspe. Medtem ko smo se lani med obiskovalci zaleteli v člane nizozemske skupine Conorach, ki so več let obiskovali festival, so letos dobili povabilo organizatorjev in v torek dodobra izkoristili svoje pol ure slave. »To je bil naš prvi večji festivalski nastop. Upam, da prvi od mnogih. Metaldays je zdaj lahko že pomembna referenca. Radi bi se prebili v Italijo, kjer ima power metal veliko veljavo,« je sijal od sreče član skupine Sander Zuiderwijk.
Metalska scena vsem ne daje kruha. Kar ne pomeni, da nekateri ne živijo zelo dobro. »Scorpions so spali v avtih, ker si drugega niso mogli privoščiti. Danes so multimilijonarji. To so si zaslužili s trdim delom,« opozarja Rott. Dandanes države vlagajo veliko denarja v podporo klasičnih umetnosti, toda skoraj ničesar za podporo mladim glasbenim skupinam: »Redka izjema je Švedska, zato pa je ena vodilnih pri razvoju težkega metala s pravo industrijo skupin. Razvoj enostavno potrebuje denar. Kanada je podoben primer, tam država celo plačuje skupinam, da se predstavljajo v tujini. Drugje imajo izvrstne glasbenike, ki igrajo šele, ko končajo redno službo. To je velika škoda.«
Tolmin je s svojo skupino obiskal tudi hudomušni Kanadčan Devin Townsend. Izjemni glasbenik, ustvarjalec in producent ter še boljši pevec, ki je bil včasih žrtev bipolarne motnje in halucinogenih drog, pravi, da je metalska scena še vedno zelo jezna: »Z razlogom? Ne vem, in to je problem. Jezna je zagotovo, ker je bilo včasih tako. Tudi od mene zahtevajo, naj bom jezen, ampak nočem biti. Sem v štiridesetih, želim si biti 'težek', toda ne jezen. Še vedno pa mislim, da gre za zelo lepo sceno,« je ves zasopel povedal tik po prvovrstnem koncertu.
Zvestoba do roba
Obiskovalci trud znajo ceniti, zato vsakemu na odru namenijo zaslužen aplavz. Letos so navduševali zimzelene ikone Saxon, ki polnijo odre že skoraj štiri desetletja, in Anvil, drugi so prisegali na brutalne Canibal Corpse in Carcass. Progresivni Newyorčani Dream Theater so ob navdušenju – mimogrede so dokazali stokrat preverjeno tezo, da so prav metalci najboljši skladatelji balad – kar na odru napovedali, da se prihodnje leto vrnejo. Na vrsto so prišli tudi prvi slovenski težkokategorniki Noctiferia.
Pravo presenečenje (za nepoučene) izjemne kakovosti, ki je očitno prehitela tudi tehniko Metaldays, so bili Avstralci Ne Obliviscaris, danes so med drugim na vrsti še vselej kontroverzni Grki Rotting Christ, medtem ko bo jutri vse po vrsti sezul nastop poljskih Behemoth. Vendar je v slabi stotniji skupin na dveh odrih vsakdo našel nekaj zase. Prvič doslej pa so prireditelji že napovedali nastopajoče prihodnje leto.
Ker ob glasnosti in energiji niti pripeka ni pojenjala, je imela zdravniška služba tolminskega zdravstvenega doma polne roke dela. Na srečo hujših posledic ni bilo, kolapsov, pijanskih odrgnin in še česa pa ni manjkalo. Preživeli bojevniki so se čez dan hladili v Soči in Tolminki in jima hvaležno peli slavo.
»Nisem več najmlajši in brez vode bi težko zdržal takšno vročino. Da pa je ta plaža del festivala, je nenadomestljivo. Tudi zato se tako rad vračam,« je povedal obilni Kasper iz okolice Hamburga. Prav tako so hvaležni mestu, ki vibrira in deli energijo. Resda ima veliko ljudi precej dobička od »ta črnih«: turistične postelje so zasedene vsaj pol leta vnaprej, bari, restavracije in trgovine pa lahko v preostalih tednih v letu zgolj sanjajo o taki potrošnji.
Našli Marjana
Značilnost metalskih festivalov je tudi to, da množica vedno kliče ime izgubljenega sina. V Tolminu že več kot deset let iščejo Marjana. Ampak Delo ga je našlo. Je koščen dolgolas fant zgodnjih dvajsetih let in prihaja iz Zadra. Ima živordeče oči in sredi dneva velike težave s šumniki. »To je najboljši festival,« ni zmogel več od klišeja. Veliko ljudi bi se z njim nedvomno strinjalo. Kdor ne verjame, naj sam preveri.
