Tiskane izdaje
Nekdo je nekoga narobe razumel, je bila moja prva misel ob napovedi, da gredo Laibach nastopat v Severno Korejo! Namreč, iz 35-letne zgodovine trboveljskih nenavadnežev je razvidno, da bolj kot je družbeni kontekst, v katerem se pojavijo, totalitaren, bolj njihovo delo deluje provokativno. In bolj kot sistem pritisne nanje, bolj ta pritisk Laibach izkoristi v umetniške namene.
Spomnimo se le prvega televizijskega »incidenta«, še v Jugoslaviji, ko so Laibach že imeli težave z uradnimi oblastmi zaradi domnevne grožnje komunističnemu ustroju. Ko jih je leta 1983 naposled TV Ljubljana z novinarjem Juretom Pengovom povabila pred kamere (z namenom, da jih očrni in spravi na kolena), so Laibach kot brezimna kolektivna združba intervju izkoristili za nekakšen performans, nabit z umetniško filozofijo.
Socializem je bil za Laibachovo identiteto zaradi občutljivosti in paranoje pred disidenstvom idealno okolje. »Strašili« so v uniformah, sumljivo podobnih nacističnim, toda te skrajne simbole so prepletali z drugimi totalitarističnimi simboli - na primer komunističnimi. Na prvo žogo so Laibach veljali za naciste, a čedalje bolj je bilo jasno, da so precej bolj kompleksen stroj, ki se (vsaj javno) nikoli ne opredeli za katero koli politično opcijo, kvečjemu je njihova opcija cinizem do vsega. Predvsem pa so se (po lastnih besedah) vedno zabavali ob reakcijah, ki jih sprožajo s to zmedo.
Kajti tudi ko se je opcija zamenjala, ko je Slovenija postala samostojna, ko smo dobili kapitalizem, potrošništvo, verske pravice in vstopili v Nato - vse te simbole so Laibach spet vkorporirali v svoje multimedijsko delo. Ko je Slovenija šele zgolj sanjala o EU in Natu, so Laibach nakazovali, da gremo v zlo. Ko smo bili v začetni kapitalistični evforiji po padcu socializma, so namigovali, kakšno zlo je »kapital«. Oblečeni v nacistične uniforme so se sredi največje nakupovalne mrzlice odpravili v nakupovalno središče z vozičkom in kamerami, da bi posneli reakcije osupnjenih potrošnikov. Pa potem tisti incident na Kumu, kjer so dobili dovoljenje cerkve za »mašo«, ki jo je »daroval« njihov filozof Peter Mlakar in se je sprevrgla v nečistovalski škandal. Ali pa družbeno-politično obarvani dokumentarec s turneje po ZDA, ki so ga poimenovali Razdružene države Amerike - prav v času, ko je Bush rovaril po bližnjem vzhodu in se kitil z največjo demokracijo in najboljšo državo na svetu.
Severna Koreja se tako kot najbolj totalitaristična država na svetu, polna stalinističnih simbolov, zdi idealno okolje za Laibach. Toda tja gredo očitno vendarle nekoliko previdno. Po besedah Ivana Novaka, prvega moža skupine, s »prilagojenim programom« in opreznejšim odnosom: »Vendarle je treba spoštovati njihovo zgodovino ...« Hja, v Jugoslaviji so Laibach samo prepovedali, v Koreji so sankcije za politične provokacije verjetno precej ostrejše ...
V Koreji bodo nastopili 19. in 20. avgusta na glasbenem konservatoriju, skupaj jih bo videlo slabih dva tisoč povabljenih gostov. Na željo Korejcev bodo med drugim priredili nekaj korejskih napevov in priredbe iz muzikla Moje pesmi, moje sanje. Ob pomislekih skeptikov, da se je Laibach »usral« in da morda celo podpira tamkajšnji režim, so spet spretno obrnili besede v svojem značilnem slogu: »Mi ne gremo provocirat Severnih Korejcev; mi gremo tja provocirat vse izven Severne Koreje.«
