Mi2: Bolje strel v koleno kakor šus v glavo

Štajerski rockerji bodo s koncertom v ljubljanski Cvetličarni v svet pospremili svoj sedmi studijski album, pomenljivo naslovljen s – Čista jeba! Uporniško pesem Vstati in obstati in presunljivo morilsko balado Hči vaškega učitelja že poznate z radijskih valov, aktualna Čista jeba pa je sveža napoved plošče. Vprašanja so navdihnili naslovi pesmi, odgovarjala pa sta dva, pevec Tone Kregar ter pevec in kitarist Jernej Dirnbek.

Heroji srednjega razreda: Ste kot ene naših največjih rockovskih zvezd Heroji srednjega razreda in vzorniki malega človeka ali vas ta status že uvršča med slovensko »elito«, ki fino zasluži in živi svoje sanje?

Tone: Tako na njeno, predvsem pa našo srečo, Mi2 nismo in nikoli ne bomo del slovenske »elite«. Ne tiste na »fensi« družabnih prireditvah ne tiste na županskih sprejemih, kamor nas tako in tako ne vabijo. Tudi nikogaršnji vzorniki nismo, če že, potem morda prej glasniki. Nas pa takole na ulici radi povabijo na pivo. In mi zaslužimo ravno dovolj, da lahko poravnamo zapitek ter ob tem še dokaj mirno spimo in sanjamo.

Čista jeba: Kaj je ta hip vaša največja jeba (Mi2) in kaj je največja jeba v širšem družbenem kontekstu?

Jernej: Mi2 smo kar precej daleč od kakšne jebe – gre nam bolje kot kdaj prej, naše skladbe najdejo poslušalce, naši koncerti so polno obiskani in imamo občutek, da še nismo povedali vsega, da se ne ponavljamo. Žal pa lahko zelo malo od tega povemo za svet, ki nas obdaja. Tu stvari ne gredo, kot bi morale iti, vse bolj spoznavamo in vsak dan dokazujemo, da nismo dovolj zreli za lastno državo in da nam je v samo dvajsetih letih uspelo »zajebati vse, kar se je zajebat dalo«. Pa če to ni čista jeba ...

Strel v koleno: Ste se kdaj v svoji karieri že ustrelili v koleno?

Tone: Brez prask in ran v življenju seveda ne gre, ne med štirimi stenami ne na odru. Ampak pomembno je, da se celijo, kljub brazgotinam. Zato je še vedno bolje izbrati strel v koleno kakor šus v glavo.


Moje muze: Muze so bile vedno eden najpomembnejših virov navdiha za ustvarjalca. Kakšen je vaš odnos z muzami?

Tone: Skupaj z nami se spreminjajo in starajo tudi muze, od tistih iz mesa in krvi do bolj domišljijskih. Pri čemer medsebojni odnosi niso le sladki, ampak tudi grenki in izkoriščevalski. Prav o tem govori pesem, v kateri se za svoje grehe pokesamo in opravičimo. Očitno so muze to dobro sprejele in se nam v zameno na tej plošči spet nasmehnile, celo pomežiknile.

SMS: Koliko SMS-jev pošljete vsak dan in ali čestitka po SMS pri vas šteje ali »to ni to« – čeprav je kratko sporočilo že dolgo splošno sprejet način komuniciranja?

Jernej: SMS je pač produkt našega »hitrega načina življenja«, je način komuniciranja, je način sporočanja dejstev in občutkov. Človek ga najbolje razume šele takrat, ko, čakajoč na kosilo v kakšni osamljeni gostilni, začne brisati sms-je, nabrane in shranjene skozi več let na svojem telefonu, in skozi njih spet podoživi zgodbe, ki so jih pisali v času svojega nastanka. Zgodbe, ki ob svojih boljših in slabših novicah neizogibno nosijo s seboj tudi zgodbo o minljivosti.

Stara duša: Zdi se, da so glasbeniki prej mlade kakor stare duše, ki pa se prej ali slej znajdejo v preveč »postaranem« telesu … Kako pri štiridesetih ocenjujete trenutno skladnost vaših duš in teles?

Tone: Najbolj higienično bi se bilo znati posloviti v pravem trenutku, po možnosti na vrhuncu kariere, le da je ta trenutek težko prepoznati. Jasno nam je, da nismo več mladeniči, pa vendar se še vedno razmeroma uspešno spoprijemamo s križem, mehurjem, hemeroidi, naglušnostjo in žejo. Pa tudi na odru še znamo biti bolj nori od tistih pol mlajših pod njim.

Vstati in obstati: Kakšen je vaš nasvet mladim glasbenikom, ki so tik pred tem, da »shodijo« …? Kako naj v našem malem glasbenem prostoru vstanejo in trdno in še dolgo obstanejo na nogah?

Tone: Pesem Vstati in obstati so neposredno navdihnili protesti na slovenskih ulicah, na enem izmed njih smo jo tudi premierno zaigrali. Gotovo marsikomu ni všeč, kar je tudi prav, saj ni bila napisana zato, da ugaja, ampak da opozarja in spodbuja. Dajanje nasvetov mladim glasbenikom je vselej nehvaležno početje, a če to kot stari prdec res moram, potem pozivam k izvirnosti, vztrajnosti in (samo)kritičnosti.

Ljubi dve: Znano je, da so uspešni glasbeniki med dekleti in ženami izjemno priljubljeni! Lahko odrasel in uspešen moški iskreno ljubi dve … morda celo tri?

Tone: To je odvisno predvsem od vsakega posameznika ter velikosti in vzdržljivosti njegovega srca ... in še česa (smeh). Ideja za pesem je nastala že dolgo nazaj, v nekem drugem življenjskem obdobju, poanta, izražena v zadnji kitici, pa je plod umirjenosti zrelih let. Zato lahko omenjeno pesem razumemo tudi kot svarilo oziroma hvalnico monogamiji – kot nalašč za bolj tradicionalistični in spodobnejši del našega občinstva.

Beli grad: V Beogradu in Zagrebu ste leta 2006 nastopili kot gostje Lačnega Franza, ki zdaj spet deluje, le da skupino poleg Zorana Predina sestavljajo fantje, ki v času njenega nastanka sploh še niso bili rojeni … Vam je »novi«, pomlajeni Franc še všeč?

Jernej: Ni najbolj hvaležno komentirati glasbenih kolegov – zgodba Lačnega Franza govori sama zase, in kdo smo Mi2, da bi imeli pravico soditi o tem? Smo pa in bomo Francem večno hvaležni, da so nam dali možnost okusiti tuji oder in s tem izkušnjo, ki je za novodobnega slovenskega glasbenika svetlobna leta daleč stran.

Hči vaškega učitelja: Hčerke lokalnih veljakov so ponavadi ena najbolj nedostopnih deklet. Kakšno taktiko uporabiti, da na svojo stran uspešno pridobiš tudi tega »alfa očeta«, ko je njegova hči končno tvoja? In še, zakaj je morala umreti konkretna hči vaškega učitelja?

Tone: Morda se velja najprej prikupiti materam, ki potem omehčajo tudi očete. Dobra dota v teh časih res ni nepomembna, le da je varna razdalja vredna še več. Sicer pa sem tudi sam sin vaških učiteljev. Očitno nas je kar precej, saj se pojavljajo bolj ali manj neresni predlogi, da bi ustanovili klub, društvo ali celo stranko. Drugače pa je Hči vaškega učitelja pesem o neiztrohnjenem srcu ali z drugimi besedami, umrla je zato, da bi večno živela.

Visoka pesem: Katera je za vas »najvišja« slovenska pesem, je to nemara Zdravljica? So vas že kdaj povabili, da bi napisali himno za svoj najljubši športni klub ali za reprezentanco najljubše športne panoge?

Jernej: Na srečo je glasba tako kompleksna, da ne obstaja ena in edina resnica o tem, kaj je dobro ali celo najboljše. Osebno cenim veliko del dobrih slovenskih avtorjev, občutki določenega trenutka pa so vodilo za to, kaj se nam v nekem trenutku zdi nad vsem drugim. Gotovo pa je pesem, kot je, denimo, Zdravljica, ki preživi dobro stoletje in še zmeraj deluje enako na mestu kakor v času, ko je bila napisana, eden tistih presežkov, kakršnega bi si želel vsak avtor postaviti za svoj spomenik. In ravno to je morda merilo – časovna razdalja ne pozna blefa in igranja na prvo žogo. Tisto, kar obstane, je nedvomno stalo in obstalo z razlogom.