Milan Kreslin - Zapisan tisti črni kitari

Prispevek Milana Kreslina (90), računovodje iz Beltincev, k zgodovini slovenske popularne glasbe nista le očetovstvo Vlada Kreslina in lastništvo tiste znamenite črne kitare, ki je končala v njegovi znani pesmi. Je tudi v Sloveniji do zdaj najstarejši avtor samostojnega albuma.

Gospod Kreslin, čestitam za pogumno odločitev, da stopite na samostojno glasbeno pot, čeprav nekoliko pozno, mar ne?

Prej ni bilo mogoče. Služba, družina in gradnja hiše so zahtevali svoje. Vedno pa sem bil na takem odgovornem mestu, da nisem imel časa za kaj drugega. Bil sem računovodja, pa šef ekspoziture banke in prideš domov utrujen ... Prej pa smo mi že imeli ansambel, ko sem bil precej mlajši, ko sem si kupil kitaro ...

Tisto črno kitaro?

Da. To je tista črna kitara. Leta 1947 smo imeli neke vrste jazz ansambel. Tam so bili štirje prekaljeni glasbeniki. Šef zasedbe je bil tudi šef elektro podjetja tu v Beltincih in je igral klarinet in saksofon. Bil je iz Murske Sobote in verjetno se je za časa madžarske okupacije že ukvarjal z glasbo. Ravnatelj beltinške šole je bil violinist, bil je pa iz Škofje Loke oziroma kot pravimo mi, nekje iz Slovenije ... (smeh.) Harmonikar je bil zaposlen na državnem posestvu kot kmetijski tehnik, moj sosed, ki je bil nekoliko starejši, pa je imel šlagverk oziroma bobne. Mi namreč še vedno radi uporabljamo stare glasbene izraze.

Kako ste jih spoznali?

Vadili so v zadnji sobi v naši restavraciji in sem jih hodil poslušat ob večerih. Pa me je šef ansambla vprašal, kdaj bom dobil plačo. Povedal se mu, da sem se komaj zaposlil. Junija sem maturiral na ekonomski šoli, prvega julija sem pa že nastopil službo na državnem posestvu v Beltincih. To je bila srednja gospodarska šola in ti kadri so bili zelo iskani. Večinoma je tu šlo za računovodstvo. Takrat si dobil dekret in si moral iti v službo. Jaz sem nato dobil dekret, da grem v službo v Ljubljano na direkcijo železnic. Zdržal sem le tri tedne, potem pa sem se vrnil domov. Tam smo bolj skromno stanovali in skromno jedli, doma je pa bilo po vojni vendarle več za pojesti. Ko mi je šef ansambla dejal, da si moram za prvo plačo kupiti kitaro, sem ga sicer ubogal, čeprav o kitari nisem imel pojma. Odpotoval sem v Maribor, kjer sem na Partizanski 13 kupil kitaro. Dolgo me ni bilo domov, vozil sem se vso noč z vlakom. Doma je že bila panika, kje sem. V službi so me tudi pogrešali. Mislili so si, da je pubec pobegnil čez mejo ... Jaz sem jo pa peš primahal domov z železniške postaje ...

Potem pa se je bilo še treba naučiti igrati, mar ne?

Zato mi je šef ansambla narisal prijeme za kitaro in tako se je začelo. Moram pa povedati, da imam dober posluh, da imam talent za glasbo. Tudi moj brat je bil violinist, oče pa je včasih v roke vzel kontrabas od starega Kocipra, ko je bil malo bolj dobre volje. Akordov sem se hitro naučil. Naštudirali smo pet pesmi in s tem repertoarjem smo šli na gostije. Tako je bilo na začetku. Potem smo repertoar razširili.

Ste precej nastopali v javnosti?

S tem ansamblom smo igrali na gostijah in na dveh proslavah. Drugače pa smo še igrali na vojaških plesih, ki so bili v naši gostilni. V beltinškem gradu so bili namreč nastanjeni vojaki. S tem ansamblom sem igral tri leta, člani zasedbe smo se pa razšli vsak po svoji poti.

Kako živahno je bilo pri vas, ko ste imeli najstniškega sina in je verjetno glasno poslušal rock glasbo?

Vlado je tu imel tisto svojo zasedbo Apollo in so tu pa tam občasno nastopali, nato pa je odšel v Ljubljano. Mene ni motilo, da je igral rock glasbo. Mama si je sicer želela, da bi igral harmoniko ... Jaz sem pa dejal, naj igra tisto, kar ga veseli.

Kako pa ste v družini sprejeli Vladovo odločitev, da bo pustil redno službo in postal muzikant?

Mama je bila v skrbeh in ga je vprašala, kako bo živel od glasbe. Jaz sem si pa mislil, da če bo resno zagrabil za glasbo, da mu bo šlo. V njem sem videl talent, posluh in smisel za organizacijo. Slednje se sicer najmanj vidi, vendar pa je zelo pomembno. V ansamblu moraš biti neka avtoriteta. Tudi v naši bandi se Kocipri in drugi med sabo niso tikali, oni so se vikali. Vendar pa brez prijateljstva tudi taka glasbena skupina ne more delovati.

Bilo je pa gotovo tudi naporno, ko ste skupaj nastopali?

Takrat smo se mi samo do Maribora vozili skoraj dve uri. Do Ljubljane pa je trajala pot tudi do pet ur. Ko je bilo konec koncerta v Cankarjevem domu ob polnoči, smo domov prišli šele ob petih, šestih zjutraj. Starčeki so to lažje zdržali kot jaz ... (smeh.)

Kdaj ste pa bili res ponosni nanj kot glasbenika?

Ne morem pozabiti našega prvega skupnega nastopa v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu. Križanke so v redu, ampak Cankarjev dom je pa nekaj posebnega. Ko sva z ženo prišla gor na oder in ko vidiš, kako ljudje sprejmejo to njegovo glasbo, pa si misliš – Bože mili, kud sam zašo?, kot pravi tisti pesnik Petar Preradović. Tu je tudi večno prisotna trema. To je velika odgovornost, kajti nekaj moraš dati od sebe, če že stopiš na oder. Čudim se temu, kako nama je Vlado zaupal.

Večkrat sem zapisal, da je šele Vlado Kreslin tudi duhovno Prekmurje priključil k Sloveniji.

Res je, kot pravite, da je Vlado Prekmurje približal Sloveniji in svetu in na to je lahko res ponosen.

Kako ste pa naredili izbor pesmi za vaš prvenec?

Album je nekoliko bolj njegov. Dejal sem, naj izbere primerne pesmi, le pri dveh sem vztrajal, da sta gor, in sicer melodija Bele ruže, nežne ruže in pa Tam daleč stran. Slednjo sem prinesel iz vojnega ujetništva, kjer sem bil kot sedemnajstletni otrok, ko so me prisilno mobilizirali v nemško vojsko in so to pesem prepevali Kozaki. Vlado je napisal na to melodijo, ki mi je ostala v glavi, besedilo, tako domotožno.

Kaj pa ta druga pesem?

Pesem Bele ruže, nežne ruže sem pa slišal v Zagrebu. Kmalu po vojni sem večkrat šel z vlakom na kakšno mednarodno nogometno tekmo v Zagreb, ko je igrala Jugoslavija. Po tekmi sem rad zašel v znano zagrebško kavarno Plavi podrum na takratnem Jelačićevem trgu, kjer se je zbirala zagrebška smetana. Prvič sem jo po naključju našel, tako da sem šel domov naslednji dan. Z vlakom je to trajalo cel dan prek Varaždina, Čakovca in Ormoža ... Tam so ansambli igrali stare slavonske šlagerje z madžarskim melosom, besedilo pa je bilo hrvaško. In tam sem našel to pesem Bele ruže, nežne ruže.

Na vašem prvencu je vaša največja uspešnica Daj mi, Micka, pejneze nazaj. Kje ste našli to pesem? Sem slišal, da ste ji dodali še eno kitico.

Pesem je imela le dve kitici in sem videl, da ima narod rad to pesem, ki pa se je vedno prehitro končala. Mislil sem si, da bi moral biti v tej pesmi še en odgovor. Ponoči sem v glavi sestavljal besedilo in sem hitro vstal, bežal dol, da sem ga zapisal, da ne bi pozabil. Vladu sem dejal, da mora pesem imeti še tretjo kitico, pa me je vprašal, če imam kaj, in sem potrdil ter smo poskusili. In tako je pesem postala naša uspešnica. To je stara pesem, ki jo je v zadnji sobi v naši gostilni igrala Kociprova banda in je imela kar grobo besedilo, in sicer – daj mi, kurva, pejneze nazaj, da jaz idem v drugi kupleraj. Naša mati sprva ni hotela peti niti kupleraj in je vztrajala pri lumperaj. Kocipri niso imeli s tem nikakršen težave, oni bi igrali vse. To je bila pesem, ki so jo že od začetka prejšnjega stoletja v gostilnah igrali proti jutru, ko je bila druščina bolj razuzdana. In ko je Miško na cimbale enkrat na vaji to začel igrati, sem jo začel prepevati in namesto tiste besede vanjo dal Micko ...

Zanimiva pesem je Tisti bejli grm, ki jo pojeta z Vladom v duetu in zveni zelo starinsko kot pravi šlager, pa je to njegova avtorska pesem.

To je zanimiva pesem, ki jo spremlja tudi zanimiv glasbeno spot, okolje, kjer smo ga posneli, pa vožnja s tistim starinskim avtom. To te res mora prevzeti, pa besedilo je tudi ... ima dušo. Ko smo jo zapeli v Cankarjevem domu, so tam bili tudi moji sorodniki na koncertu. Sin od naše sorodnice mi je dva dneva po tistem povedal, da je njegova mati, ki je malo prej ovdovela, ko je slišala to pesem, na koncertu jokala. Meni pa je najbližja Vladova pesem Danes sem v molu. To je pesem za zrele ljudi, ki znajo misliti.

Sem slišal, da ste imeli naporno praznovanje 90. rojstnega dneva.

Res je bilo naporno, prijetno, veselo ... Ko se glasbeniki srečajo na kupu, je težko nehati. Mislil sem, da bi predvsem zaradi teh, ki so prišli od drugod, naredili praznovanje kasneje, ko bo topleje. Pa je Vlado dejal: 'Prvega februarja je rojstni dan in takrat se dobimo.'

A se obeta kakšen vaš samostojen koncert, kjer bo pa Vlado vaš gost?

Ne vem, ali bom še lahko. Devetdeset let ni kar tako, to je velika odgovornost ... Ob izidu albuma sem povedal, da je to verjetno moj prvi in zadnji ... Za koncert pa bomo videli, če bomo še živi in zdravi ...

***

 Delove strani Generacija + , ki izhajajo ob ponedeljkih, torkih in sredah, gradimo na pozitivnih zgodbah, ki jih prinaša zrelo obdobje, opozarjamo na probleme, ki jih prepočasi rešujemo, na nujne sistemske ureditve in tudi njihove pomanjkljivosti in se bomo od naših intervjuvank in intervjuvancev kot iz živih knjig tudi kaj naučili.

Vaši predlogi in vprašanja bodo vedno dobrodošli, pošiljate jih lahko na spletni naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..